No edit permissions for Slovenian

VERZ 16

karmaṇaḥ sukṛtasyāhuḥ
sāttvikaṁ nirmalaṁ phalam
rajasas tu phalaṁ duḥkham
ajñānaṁ tamasaḥ phalam


karmaṇaḥ – dela; su-kṛtasya – pobožnega; āhuḥ – rečeno je; sāttvikam – v guṇi vrline; nirmalam – očiščen; phalam – sad; rajasaḥ – guṇe strasti; tu – toda; phalam – sad; duḥkham – trpljenje; ajñānam – nespamet; tamasaḥ – guṇe nevednosti; phalam – sad.


Za sadove pobožnih dejanj je rečeno, da so čisti in v guṇi vrline. Delovanje v guṇi strasti prinese človeku nesrečo, rezultat delovanja v guṇi nevednosti pa je nespamet.


Rezultat pobožnega delovanja v guṇi vrline je čist. Modreci, osvobojeni iluzije, so zato zmeraj srečni. Delovanje v guṇi strasti pa prinese človeku nesrečo. Vsako dejanje, s katerim poskušamo doseči materialno srečo, je obsojeno na neuspeh. Če bi kdo rad na primer zgradil nebotičnik, bo morala množica ljudi trpeti, preden bo cilj dosežen. Poslovnež, ki prispeva denar za izgradnjo, se bo moral na vso moč truditi, da nakopiči potrebna sredstva, delavce pa pri gradnji čaka težko fizično delo. Vsi bodo torej trpeli. Bhagavad-gītā pravi, da vsako dejanje pod vplivom guṇe strasti nedvomno prinese veliko trpljenje. Človek lahko izkusi nekaj sreče ob misli „Ta hiša je moja, ta denar je moj“, ampak to ni prava sreča.


Kdor deluje pod vplivom guṇe nevednosti, je oropan znanja, zato mu vsa njegova dejanja v tem življenju prinesejo nesrečo, v naslednjem pa živalsko telo. Žival zmeraj trpi, čeprav se pod vplivom slepilne energije, māye, tega ne zaveda. Tisti, ki koljejo uboge živali, so prav tako pod vplivom guṇe nevednosti. Taki ljudje ne vedo, da bodo njihove žrtve v prihodnosti dobile telesa, v katerih bodo lahko ubile njih. To je zakon narave. V človeški družbi čaka morilca smrtna kazen. Tako narekuje državni zakon. Zaradi nevednosti ljudje ne vidijo, da je ves svet velika država, ki jo upravlja Vsevišnji Gospod. Vsa živa bitja so Gospodovi sinovi, zato Gospod ne trpi niti tega, da kdo ubije mravljo. Kdor to stori, mora plačati za svoje dejanje. Ubijanje živali za zadovoljstvo jezika je torej znak najgloblje nevednosti. Ljudem ni treba ubijati živali, saj nam je Bog priskrbel celo vrsto dobrot. Kdor kljub temu uživa meso, deluje v nevednosti in si ustvarja zelo mračno prihodnost. Najbolj grešna oblika ubijanja živali je klanje krav, kajti krave nam dajejo mleko, iz katerega je mogoče pripraviti množico izvrstnih jedi. Človek, ki kolje krave, je pod vplivom najgloblje nevednosti. Vede (Ṛg Veda 9.4.64) pravijo: gobhiḥ prīṇita-matsaram. Kdor uživa v kravjem mleku, kljub temu pa ubija krave, je v najgloblji nevednosti. V vedskih spisih najdemo tole molitev:

namo brahmaṇya-devāya
go-brāhmaṇa-hitāya ca
jagad-dhitāya kṛṣṇāya
govindāya namo namaḥ


„O Gospod, Ti si dobrotnik krav in brāhmaṇ ter dobrotnik celotne družbe in vsega sveta.“ (Viṣṇu Purāṇa 1.19.65) Ta molitev posebej omenja zaščito krav in brāhmaṇ. Brāhmaṇe so simbol duhovnega znanja, krave pa nam dajejo najpomembnejše živilo, zato je treba oboje zaščititi. To je znak resničnega napredka civilizacije. Sodobna družba zanemarja duhovno znanje in spodbuja ubijanje krav. To je dokaz, da napreduje v napačno smer in gre lastnemu propadu naproti. Civilizacija, ki usmerja ljudi tako, da postanejo v naslednjem življenju živali, nikakor ni človeška. Zaradi vpliva guṇ strasti in nevednosti je človeštvo danes povsem zavedeno. Ker je današnja doba polna nevarnosti, bi morali vsi narodi sveta sprejeti najpreprostejšo metodo duhovnega spoznavanja, metodo zavesti Kṛṣṇe, in tako obvarovati človeštvo pred največjo nevarnostjo.

« Previous Next »