VERZ 8
śarīraṁ yad avāpnoti
yac cāpy utkrāmatīśvaraḥ
gṛhītvaitāni saṁyāti
vāyur gandhān ivāśayāt
śarīram – telo; yat – kakor; avāpnoti – dobi; yat – tako; ca api – tudi; utkrāmati – zapusti; īśvaraḥ – gospodar telesa; gṛhītvā – ko privzame; etāni – vsa ta; saṁyāti – odide; vāyuḥ – zrak; gandhān – vonjave; iva – kakor; āśayāt – iz njihovega izvora.
Živo bitje v materialnem svetu prenaša svoje predstave o življenju iz telesa v telo, kakor zrak prenaša vonjave. Tako dobi eno vrsto telesa, zatem pa ga zapusti in dobi drugo.
V tem verzu je živo bitje opisano kot īśvara, gospodar svojega telesa. Če želi, lahko dobi telo ene od bolj razvitih vrst, lahko pa se tudi spusti v nižje življenjske oblike. Ima torej neznatno neodvisnost. Kakšno bo njegovo naslednje telo, je odvisno od njega samega. Ko človek umre, ga zavest, ki jo je razvil v tem življenju, prenese v drugo telo. Če si je izoblikoval zavest, kakršno imajo mačke in psi, bo zagotovo dobil telo mačke ali psa. Če ima zavest z božanskimi odlikami, bo dobil telo polboga. Če pa je zavesten Kṛṣṇe, bo odšel na Kṛṣṇaloko, v duhovni svet, kjer se bo družil s Kṛṣṇo. Prepričanje, da je s smrtjo telesa vsega konec, je napačno. Individualna duša se seli iz telesa v telo in od njenega sedanjega telesa ter delovanja v tem življenju je odvisno, kakšno telo bo dobila v naslednjem življenju. Novo telo dobi skladno s svojo karmo, po določenem času pa ga mora zapustiti. Tu je rečeno, da je subtilno telo, ki vsebuje koncept naslednjega telesa, osnova za telo, ki ga dobi živo bitje v naslednjem življenju. Proces preseljevanja duše iz telesa v telo in boj, ki ga bije utelešeno živo bitje, se imenuje karṣati ali boj za obstanek.