VERZ 7

V tem verzu je jasno opredeljena narava živega bitja. Živo bitje je večno sestavni delec Vsevišnjega Gospoda. Ne bi smeli misliti, da obstaja kot individualna osebnost samo v pogojenem življenju in da po osvoboditvi postane eno z Vsevišnjim Gospodom. Večno je Njegov sestavni delec. Ta verz jasno pravi, da je živo bitje sanātanaḥ. V Vedah je opisano, da obstaja nešteto emanacij Vsevišnjega Gospoda. Prvotnim pravimo viṣṇu-tattva, drugotne pa so živa bitja. Viṣṇu-tattva so torej Gospodove osebne emanacije, živa bitja pa Njegove ločene emanacije. Osebne emanacije Vsevišnjega Gospoda so na primer Gospod Rāma, Nṛsiṁhadeva, Viṣṇumūrti in vsa Božanstva, ki vladajo planetom Vaikuṇṭhe. Gospodove ločene emanacije, živa bitja, so Gospodovi večni služabniki. Osebne emanacije Vsevišnjega Gospoda, ki so vse Božanske Osebnosti, obstajajo večno. Gospodove ločene emanacije, živa bitja, so prav tako individualne osebnosti. Kot sestavni delci Vsevišnjega Gospoda imajo del Njegovih lastnosti in ena od njih je neodvisnost. Vsako živo bitje je kot duša individuum in ima neznatno neodvisnost. Če jo zlorabi, postane pogojeno, če jo pravilno uporablja, pa je zmeraj osvobojeno. V obeh primerih je večno, kakor Vsevišnji Gospod. V osvobojenem stanju ni pod vplivom materialne energije, temveč s transcendentalno ljubeznijo služi Gospodu, kadar je pogojeno, pa mu vladajo guṇe materialne narave, zaradi česar pozabi na transcendentalno ljubeče služenje Gospodu. Zato mora bíti hud boj za obstanek v materialnem svetu.

Vsa živa bitja – ne samo ljudje, mačke in psi, temveč tudi veliki upravitelji materialnega sveta, kot so Brahmā, Śiva in celo Viṣṇu – so sestavni delci Vsevišnjega Gospoda. Ne obstajajo le določen čas, temveč so večni. V tem verzu je zelo pomembna beseda karṣati („bojevati se“ ali „spoprijemati se s čim“). Pogojena duša je kakor vkovana v železne verige. Vklenjena je v verige lažnega ega, glavna sila, ki jo žene po materialnem svetu, pa je um. Če je um pogojene duše pod vplivom guṇe vrline, so posledice njenega delovanja dobre, če je pod vplivom strasti, je rezultat njenega delovanja trpljenje, če na njen um vpliva nevednost, pa se duša spusti v nižje življenjske oblike. Iz tega verza je razvidno, da pogojeno dušo prekriva materialno telo, ki sestoji iz uma in čutov. Ko pogojena duša doseže osvoboditev, to materialno prekrivalo izgine, obudi pa se njeno duhovno telo z individualnimi lastnostmi. V Mādhyandināyana-śruti je rečeno: sa vā eṣa brahma-niṣṭha idaṁ śarīraṁ martyam atisṛjya brahmābhisampadya brahmaṇā paśyati brahmaṇā śṛṇoti brahmaṇaivedaṁ sarvam anubhavati, kar pomeni, da živo bitje po tem, ko preneha menjavati materialna telesa in vstopi v duhovni svet, znova dobi svoje duhovno telo, v katerem lahko iz oči v oči vidi Vsevišnjo Božansko Osebnost. Gospoda lahko posluša, se osebno pogovarja z Njim ter Ga pozna takega, kakršen je. O tem govori tudi smṛti: vasanti yatra puruṣāḥ sarve vaikuṇṭha-mūrtayaḥ – vsi prebivalci duhovnih planetov imajo telesa, ki so po videzu enaka telesu Vsevišnje Božanske Osebnosti. Telesa živih bitij, sestavnih delcev Gospoda, in Gospodovih emanacij viṣṇu-mūrtijev se na pogled ne razlikujejo. Ob osvoboditvi dobi torej živo bitje po milosti Vsevišnje Božanske Osebnosti duhovno telo.

V tem verzu so zelo pomembne tudi besede mamaivāṁśaḥ, „sestavni delci Vsevišnjega Gospoda“. Sestavni delec Vsevišnjega Gospoda ni kakor odlomljen kos kakega materialnega predmeta. Že v drugem poglavju smo izvedeli, da duha ni mogoče razkosati. Duhovnega delca ne moremo razumeti na materialnem primeru. Ni kakor materija, ki jo lahko razdelimo na dele in le-te znova združimo. Ko govorimo o duhovnih delcih, ta primerjava ni primerna, kajti v sanskrtu je uporabljena beseda sanātana, „večen“. Sestavni delec Gospoda je večno sestavni delec. Tudi na začetku drugega poglavja je rečeno, da v vsakem telesu prebiva sestavni delec Vsevišnjega Gospoda (dehino 'smin yathā dehe). Ko se ta delec reši ujetosti v materialno telo, znova dobi svoje izvorno, duhovno telo in na enem od planetov duhovnega neba uživa v družbi Vsevišnjega Gospoda. Iz tega verza je jasno, da se živo bitje kot sestavni delec Vsevišnjega Gospoda kvalitativno ne razlikuje od Gospoda, kakor se delci zlata ne razlikujejo od samega zlata.