VERZ 1
arjuna uvāca
ye śāstra-vidhim utsṛjya
yajante śraddhayānvitāḥ
teṣāṁ niṣṭhā tu kā kṛṣṇa
sattvam āho rajas tamaḥ
arjunaḥ uvāca – Arjuna je dejal; ye – tisti, ki; śāstra-vidhim – predpise svetih spisov; utsṛjya – ko zavržejo; yajante – častijo; śraddhayā – s čvrsto vero; anvitāḥ – obdarjeni; teṣām – njih; niṣṭhā – vera; tu – toda; kā – kakšna; kṛṣṇa – o Kṛṣṇa; sattvam – v vrlini; āho – ali pa; rajaḥ – v strasti; tamaḥ – v nevednosti.
Arjuna je vprašal: O Kṛṣṇa, kakšen je položaj tistih, ki se ne ravnajo po predpisih svetih spisov, temveč si izmišljajo lastne metode čaščenja? Pod vplivom katere guṇe so: vrline ali strasti ali nevednosti?
V devetintridesetem verzu četrtega poglavja je rečeno, da si človek, ki se z vero posveti določeni obliki čaščenja, postopoma pridobi znanje, doseže najvišjo popolnost in tako uživa mir in srečo. V šestnajstem poglavju je bilo pojasnjeno, da se tisti, ki ne ravna skladno s predpisi svetih spisov, imenuje asura ali demon, kdor verno upošteva pravila spisov, pa deva ali polbog. Kakšen pa je položaj človeka, ki se z vero drži pravil, katerih ne najdemo v svetih spisih? Arjuna bi rad, da mu Kṛṣṇa odgovori na to vprašanje. Ali ljudje, ki razglasijo za Boga nekoga izmed sebi enakih in ga z vero častijo, delujejo v vrlini ali v strasti ali v nevednosti? Ali lahko dosežejo popolnost življenja? Si lahko pridobijo pravo znanje in dosežejo najvišjo popolnost? So prizadevanja tistih, ki se ne držijo pravil svetih spisov, temveč verujejo v kaj drugega ter častijo bogove, polbogove in ljudi, uspešna? To so vprašanja, ki jih je Arjuna postavil Kṛṣṇi.