SEDEMNAJSTO POGLAVJE

VERZ 1:
Arjuna je vprašal: O Kṛṣṇa, kakšen je položaj tistih, ki se ne ravnajo po predpisih svetih spisov, temveč si izmišljajo lastne metode čaščenja? Pod vplivom katere guṇe so: vrline ali strasti ali nevednosti?

VERZ 2:
Vsevišnji Gospod je odgovoril: Glede na to, pod vplivom katerih guṇ materialne narave je utelešena duša, je njena vera lahko treh vrst: bodisi v vrlini, bodisi v strasti ali pa v nevednosti. Poslušaj zdaj o tem.

VERZ 3:
O Bharatov potomec, živo bitje pod vplivom določenih guṇ materialne narave razvije temu primerno vrsto vere. Njegova vera je določena z guṇami, ki vplivajo nanj.

VERZ 4:
Ljudje v guṇi vrline častijo polbogove, tisti, ki so v guṇi strasti, častijo demone, ljudje v guṇi nevednosti pa častijo prikazni in duhove.

VERZ 5-6:
Tisti, ki se iz ponosa in sebičnosti podvržejo strogi askezi, kakršne sveti spisi ne priporočajo, ki so žrtve poželenja in navezanosti ter ki v nespameti trpinčijo materialne elemente telesa in Naddušo v njem, se imenujejo demoni.

VERZ 7:
Celo hrana, ki prija različnim ljudem, je glede na tri guṇe materialne narave treh vrst. Isto velja tudi za žrtvovanja, askezo in miloščino. Poslušaj zdaj, kakšne so razlike med njimi.

VERZ 8:
Jedi, ki jih imajo radi ljudje v guṇi vrline, podaljšujejo življenje, očiščujejo ter dajejo moč, zdravje, srečo in zadovoljstvo. Take jedi so sočne, bogate z maščobami in hranljive ter prijajo srcu.

VERZ 9:
Jedi, ki so preveč grenke, kisle, slane, pikantne, ostre, suhe in pekoče, so všeč ljudem v guṇi strasti. Take jedi so vzrok nesreče, trpljenja in bolezni.

VERZ 10:
Hrana, pripravljena več kot tri ure pred jedjo, brezokusna, razkrajajoča se in smrdeča hrana ter hrana, ki sestoji iz ostankov in nečistih stvari, je všeč ljudem v guṇi teme.

VERZ 11:
Žrtvovanje, ki ga po navodilih svetih spisov iz dolžnosti opravi tisti, ki nima želje po povračilu, je žrtvovanje v guṇi vrline.

VERZ 12:
Žrtvovanje, od katerega človek pričakuje materialno korist ali pa ga opravi iz ponosa, o glavni med Bhāratami, pa je v guṇi strasti.

VERZ 13:
Vsako žrtvovanje, ki ga človek opravi brez vere in brez upoštevanja svetih spisov ter ki ne obsega deljenja prasādama [duhovne hrane], recitiranja vedskih himn in nagrajevanja svečenikov, je v guṇi nevednosti.

VERZ 14:
Askezo telesa sestavljajo čaščenje Vsevišnjega Gospoda, brāhmaṇ, duhovnega učitelja in nadrejenih, kot sta oče in mati, kakor tudi čistost, preprostost, celibat in nenasilnost.

VERZ 15:
Askeza govora pomeni, da človek govori resnične besede, ki so prijetne, koristne in ne vznemirjajo drugih, ter redno recitira vedske spise.

VERZ 16:
Zadovoljnost, odkritosrčnost, resnost, samoobvladanost in očiščenje bivanja pa sestavljajo askezo uma.

VERZ 17:
Ta trojna akseza, kateri se s transcendentalno vero posvetijo ljudje, ki ne pričakujejo materialnih koristi, temveč bi radi samo ugodili Vsevišnjemu, se imenuje askeza v guṇi vrline.

VERZ 18:
Askeza, ki jo ljudje opravljajo iz ponosa ali pa z željo, da bi si pridobili ugled, spoštovanje in čast, je v guṇi strasti. Taka askeza je nestalna in začasna.

VERZ 19:
Askeza, ki se ji ljudje podvržejo iz neumnosti in s katero trpinčijo sami sebe ali pa poskušajo uničiti druge ali jim škodovati, je v guṇi nevednosti.

VERZ 20:
Miloščina, ki jo da človek iz dolžnosti, brez pričakovanja povračila, ob pravem času, na pravem mestu in primerni osebi, je miloščina v guṇi vrline.

VERZ 21:
Miloščina, za katero človek pričakuje povračilo ali si želi njenih sadov ali pa jo da stežka, je miloščina v guṇi strasti.

VERZ 22:
Miloščina, dana na nečistem mestu, ob nepravem času in neprimernim ljudem ter brez dolžne pozornosti in spoštovanja, je miloščina v guṇi nevednosti.

VERZ 23:
Od začetka stvarstva se besede oṁ tat sat uporabljajo za označevanje Vrhovne Absolutne Resnice. Te tri simbole so uporabljali brāhmaṇe pri recitiranju vedskih himn in opravljanju žrtvovanj v zadovoljstvo Vsevišnjega.

VERZ 24:
Zato transcendentalisti, ki opravljajo žrtvovanja, se posvetijo askezi in dajejo miloščino, skladno z navodili svetih spisov na začetku vselej izgovorijo zlog oṁ, da bi tako dosegli Vsevišnjega.

VERZ 25:
Človek mora brez želje po uživanju sadov svojega delovanja opravljati razna žrtvovanja, se podvreči askezi in dajati miloščino ter pri tem izgovarjati besedo „tat“. Cilj takih transcendentalnih dejavnosti je osvoboditev iz materialnega sveta.

VERZ 26-27:
O Pṛthin sin, beseda „sat“ označuje Absolutno Resnico, ki je cilj z vdanostjo opravljenega žrtvovanja. Kdor opravi tako žrtvovanje, se prav tako imenuje „sat“, in tako se imenujejo tudi vsa žrtvovanja, askeza in miloščina, ki so skladno s svojo absolutno naravo namenjeni zadovoljstvu Vrhovne Osebe.

VERZ 28:
Žrtvovanja, dajanje miloščine in askeza, pri katerih je človek brez vere v Vsevišnjega, o Pṛthin sin, so začasni. Take dejavnosti se imenujejo „asat“ in ne prinesejo koristi ne v tem ne v naslednjem življenju.