VERZ 48
saha-jaṁ karma kaunteya
sa-doṣam api na tyajet
sarvārambhā hi doṣeṇa
dhūmenāgnir ivāvṛtāḥ
saha-jam – ki je rojena hkrati z; karma – dejavnost; kaunteya – o Kuntījin sin; sa-doṣam – s pomanjkljivostjo; api – čeprav; na – nikoli; tyajet – je treba opustiti; sarva-ārambhāḥ – vsa prizadevanja; hi – vsekakor; doṣeṇa – s pomanjkljivostjo; dhūmena – z dimom; agniḥ – ogenj; iva – kakor; āvṛtāḥ – prekrita.
Vsako prizadevanje je zasenčeno s pomanjkljivostmi, kakor je ogenj ovit v dim. O Kuntījin sin, človek zato ne bi smel opustiti dela, ki izvira iz njegove narave, četudi je njegovo delovanje v mnogih pogledih nepopolno.
Delovanje pogojenega živega bitja je zmeraj pod vplivom guṇ materialne narave. Celo brāhmaṇa mora opravljati žrtvovanja, pri katerih je potrebno ubijati živali. Podobno se mora kṣatriya, pa naj bo še tako plemenit, bojevati proti sovražniku. To je neizogibno. Tudi trgovec, pa naj bo še tako pobožen, mora včasih prikriti dobiček ali pa trgovati na črno, da bi se obdržal v poslu. Vse to je potrebno in neizbežno. Śūdra, ki služi izprijenemu gospodarju, mora ubogati gospodarjeve ukaze, četudi to pomeni, da bo moral storiti kaj prepovedanega. Človek mora kljub tem nepopolnostim še naprej opravljati dolžnosti, ki mu jih predpisujejo sveti spisi, kajti tako delo izvira iz njegove narave.
V tem verzu najdemo zelo dobro primerjavo. Ogenj je čist, čeprav ga ovija dim. Zaradi dima ne postane nečist. Ogenj je kljub dimu najčistejši element. Če kṣatriya preneha opravljati svoje naloge in bi rad deloval kot brāhmaṇa, to še ne pomeni, da ga ne čaka nobena neprijetna dolžnost. Zaključimo lahko torej, da se v materialnem svetu nihče ne more docela izogniti nezaželenim vplivom materialne narave. To zelo lepo ponazarja primer ognja in dima. Če pozimi umaknemo kamen iz ognja, se dvigne dim, ki draži oči in druge dele telesa, kljub temu pa ognja ne prenehamo uporabljati. Prav tako ne bi smeli zanemariti svojih naravnih dolžnosti samo zaradi neprijetnosti, povezanih z njimi. Nasprotno, zavestni Kṛṣṇe moramo odločno opravljati predpisano delo in tako služiti Vsevišnjemu Gospodu. To je popolnost. Če svoje delo opravljamo v zadovoljstvo Vsevišnjega Gospoda, je osvobojeno vseh pomanjkljivosti, povezanih z njim. Ko so sadovi našega dela očiščeni, ker jih uporabimo v službi Gospodu, lahko uzremo svoj pravi jaz, in temu pravimo samospoznanje.