VERZ 73
arjuna uvāca
naṣṭo mohaḥ smṛtir labdhā
tvat-prasādān mayācyuta
sthito ’smi gata-sandehaḥ
kariṣye vacanaṁ tava
arjunaḥ uvāca – Arjuna je rekel; naṣṭaḥ – razblinjena; mohaḥ – iluzija; smṛtiḥ – spomin; labdhā – povrnjen; tvat-prasādāt – po Tvoji milosti; mayā – od mene; acyuta – o nezmotljivi Kṛṣṇa; sthitaḥ – neomajen; asmi – sem; gata – odstranjeni; sandehaḥ – vsi dvomi; kariṣye – izvršil bom; vacanam – ukaz; tava – Tvoj.
Arjuna je odgovoril: Dragi moj Kṛṣṇa, o nezmotljivi Gospod, iluzija, pod vplivom katere sem bil, je razpršena in po Tvoji milosti se mi je vrnil spomin. Dvomov ni več in zdaj sem neomajen ter pripravljen ravnati po Tvojih navodilih.
Živa bitja, ki jih predstavlja Arjuna, v svojem naravnem položaju delujejo po zapovedih Vsevišnjega Gospoda. Živo bitje bi moralo biti samodisciplinirano. Śrī Caitanya Mahāprabhu pravi, da so vsa živa bitja po naravi večni služabniki Vsevišnjega Gospoda. Če to pozabijo, pridejo pod oblast materialne narave, če služijo Vsevišnjemu Gospodu, pa lahko postanejo osvobojeni služabniki Boga. Živo bitje je po naravi služabnik. Služi bodisi Gospodovi slepilni energiji, māyi, ali pa samemu Vsevišnjemu Gospodu. Če služi Vsevišnjemu Gospodu, je v normalnem stanju, če raje služi Gospodovi zunanji, slepilni energiji, pa neizogibno postane njen suženj. Zaslepljeno od iluzije tako služi v materialnem svetu. Čeprav je ujetnik poželenja, si domišlja, da je gospodar sveta. Temu pravimo iluzija. Ko človek doseže osvoboditev, je rešen iluzije, in takrat se prostovoljno preda Vsevišnjemu ter deluje v skladu z Njegovimi željami. Ko se živo bitje ujame v zadnjo zanko, ki jo nastavi māyā ali iluzija, je prepričano, da je Bog. Umišljati si začne, da ni več pogojena duša, temveč Bog. V svoji neumnosti se ne vpraša, kako je mogoče, da Boga obhajajo dvomi. Nad tem se ne zamisli. To je zadnja past, ki jo nastavi slepilna energija. Vpliva le-te se reši, kdor doume Kṛṣṇo, Vsevišnjo Božansko Osebnost, in je pripravljen delovati, kakor On ukaže.
V tem verzu zasluži posebno pozornost beseda moha. Moha je vse, kar ni znanje. Pravo znanje ima, kdor ve, da so vsa živa bitja Gospodovi večni služabniki. Toda namesto da bi živo bitje videlo sebe kot služabnika, si domišlja, da je gospodar materialnega sveta, saj želi gospodovati materialni naravi. Taka je njegova iluzija. Premaga jo lahko po milosti Gospoda ali pa Njegovega čistega bhakte. Ko se iluzija razblini, je živo bitje pripravljeno delovati za Kṛṣṇo.
Biti zavesten Kṛṣṇe pomeni delovati po Kṛṣṇovih zapovedih. Pogojena duša, zaslepljena od Gospodove zunanje, materialne energije, ne ve, da je Vsevišnji Gospod vsevedni gospodar in lastnik vsega. Svojim bhaktam lahko podari, kar koli hoče. Gospod je prijatelj vsakogar, še posebej pa je naklonjen Svojim bhaktam. Nadzoruje materialno naravo in vsa živa bitja, pa tudi neizčrpni čas. Je lastnik vsega bogastva in vseh energij. Vsevišnji Gospod lahko izroči bhakti celo samega Sebe. Kdor ne pozna Gospoda, je v objemu iluzije. Namesto da bi postal bhakta, služi māyi. Ko je Arjuna od Vsevišnje Božanske Osebnosti slišal Bhagavad-gīto, se je njegova iluzija razblinila. Spoznal je, da Kṛṣṇa ni le njegov prijatelj, temveč Vsevišnja Božanska Osebnost. Arjuna je Kṛṣṇo dejansko doumel. Proučiti Bhagavad-gīto torej pomeni resnično spoznati Kṛṣṇo. Človek s popolnim znanjem se samodejno preda Gospodu. Ko je Arjuna sprevidel, da je Kṛṣṇov načrt zmanjšati število prebivalstva, ki je prekomerno naraslo, se je bil pripravljen bojevati in izpolniti Gospodovo željo. Znova je vzel v roke svoj lok in puščice, da bi se bojeval, kot mu je zapovedal Vsevišnji Gospod.