VERZ 78

Bhagavad-gītā se začenja z Dhṛtarāṣṭrovim vprašanjem. Dhṛtarāṣṭra je upal na zmago svojih sinov, na strani katerih so bili veliki bojevniki, kot so Bhīṣma, Droṇa, Karṇa in drugi. Nadejal se je, da bo zmaga njihova. Toda ko je Sañjaya opisal dogajanje na bojišču, je kralju dejal: „Čeprav upaš na zmago, menim, da je sreča zmeraj tam, kjer sta Kṛṣṇa in Arjuna.“ Dhṛtarāṣṭri je naravnost povedal, naj ne pričakuje zmage. Zmaga je bila zagotovljena Arjunovi strani, saj je bil tam Kṛṣṇa. Ko je Kṛṣṇa sprejel vlogo voznika Arjunovega bojnega voza, je s tem razodel še eno od Svojih vseprivlačnih lastnosti. Kṛṣṇa ima v popolnosti vse vseprivlačne lastnosti in ena od njih je tudi nenavezanost. Le-to je pokazal ob številnih priložnostih, saj je vzor nenavezanosti.

Bitka na Kurukṣetri je pravzaprav potekala med Duryodhano in Yudhiṣṭhiro. Arjuna se je bojeval na strani Yudhiṣṭhire, svojega starejšega brata. Ker je imel Yudhiṣṭhira na svoji strani Kṛṣṇo in Arjuno, mu je bila zmaga zagotovljena. Bitka naj bi odločila, kdo bo vladal svetu. Sañjaya je napovedal, da bo oblast prevzel Yudhiṣṭhira, predvidel pa je tudi, da bo Yudhiṣṭhira po zmagi v tej bitki vse bolj uspešen, saj ni bil le pravičen in pobožen, temveč je bil tudi človek z visoko moralo. Nikoli v življenju se ni zlagal.

Mnogi nespametni ljudje menijo, da je Bhagavad-gītā samo pogovor dveh prijateljev na bojišču. Toda če bi bilo to res, Bhagavad-gītā ne bi bila sveti spis. Morda kdo poreče, da je Kṛṣṇa spodbujal Arjuno k boju in da je to nemoralno, toda iz tega verza je jasno razvidna resnica: Bhagavad-gītā uči najvišjo moralnost. Najvišjo moralno zapoved najdemo v štiriintridesetem verzu devetega poglavja: man-manā bhava mad-bhaktaḥ. Postati moramo Kṛṣṇovi bhakte, kajti bistvo vse religije je predati se Kṛṣṇi (sarva-dharmān parityajya mām ekaṁ śaraṇaṁ vraja). V navodilih Bhagavad-gīte je začrtana pot najvišje religije in morale. Vse druge metode nam lahko pomagajo, da se očistimo in približamo tej poti, najvišje moralno in religiozno načelo pa je zadnje navodilo Bhagavad-gīte: predati se moramo Kṛṣṇi. To je končni sklep osemnajstega poglavja.

Bhagavad-gītā uči, da je samospoznanje mogoče doseči tudi s filozofsko spekulacijo in z meditacijo, da pa je najvišja popolnost samospoznanja popolna predaja Kṛṣṇi. To je bistvo nauka Bhagavad-gīte. Upoštevanje načel, predpisanih za posamezne družbene stanove in različne religije, je nedvomno zaupna pot znanja. Religiozni obredi so zaupni, še zaupnejša pa sta meditacija in pridobivanje znanja. Najzaupnejše pa je navodilo, naj se predamo Kṛṣṇi in Mu popolnoma zavestni Njega služimo z ljubeznijo in vdanostjo. To je bistvo osemnajstega poglavja.

Bhagavad-gītā razlaga tudi, da je najvišja resnica Vsevišnja Božanska Osebnost, Kṛṣṇa. Absolutno Resnico je mogoče spoznati v treh aspektih: kot brezosebni Brahman, kot lokalizirano Paramātmo in nazadnje kot Vsevišnjo Božansko Osebnost, Kṛṣṇo. Popolno znanje o Absolutni Resnici ima, kdor ima popolno znanje o Kṛṣṇi. Kdor ima znanje o Kṛṣṇi, hkrati obvlada vsa področja znanja. Kṛṣṇa je transcendentalen, saj je zmeraj v Svoji večni, notranji energiji. Živa bitja so pojavne oblike Njegove energije ter jih lahko razdelimo na dve skupini: večno pogojena in večno osvobojena. Živih bitij je nešteto in so Kṛṣṇovi delci. Materialna energija sestoji iz štiriindvajsetih elementov. Nastanek stvarstva sproži večni čas, sámo stvarjenje in uničenje materialnega sveta pa sta delo Gospodove zunanje energije. Materialni kozmos tako znova in znova prehaja iz pojavne v nepojavno obliko.

Bhagavad-gītā obravnava pet glavnih tem: Vsevišnjo Božansko Osebnost, materialno naravo, živa bitja, večni čas in različne oblike delovanja. Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, je tisti, od katerega je odvisno vse drugo. Poznavanje Vsevišnjega Gospoda obsega poznavanje vseh drugih aspektov Absolutne Resnice – brezosebnega Brahmana, lokalizirane Paramātme in vseh drugih transcendentalnih konceptov Absoluta. Čeprav se Vsevišnja Božanska Osebnost, živo bitje, materialna narava in čas na prvi pogled razlikujejo drug od drugega, ni v resnici nič različno od Vsevišnjega. Pa vendar se Vsevišnji razlikuje od vsega drugega. To filozofijo nedoumljive enosti in različnosti je oznanjal Gospod Caitanya. Njegov filozofski sistem podaja popolno znanje o Absolutni Resnici.

Živo bitje je izvorno čisti duh. Je neskončno majhen delec Vrhovnega Duha, zato lahko Gospoda Kṛṣṇo primerjamo s soncem, živa bitja pa s sončno svetlobo. Ker so živa bitja Kṛṣṇova mejna energija, se nagibajo bodisi k materialni ali pa k duhovni energiji. Živo bitje je torej med dvema energijama Vsevišnjega Gospoda, in ker pripada Njegovi višji energiji, ima neznatno neodvisnost. Če to neodvisnost pravilno uporabi, pride pod Kṛṣṇov neposredni nadzor. Tako doseže svoje normalno stanje in prebiva v Gospodovi energiji zadovoljstva.