VERZ 20
na jāyate mriyate vā kadācin
nāyaṁ bhūtvā bhavitā vā na bhūyaḥ
ajo nityaḥ śāśvato ’yaṁ purāṇo
na hanyate hanyamāne śarīre
na – nikoli; jāyate – se rodi; mriyate – umre; vā – ali; kadācit – kadar koli (v preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti); na – nikoli; ayam – ta; bhūtvā – je nastala; bhavitā – bo nastala; vā – ali; na – ne; bhūyaḥ – ali znova nastaja; ajaḥ – nerojena; nityaḥ – večna; śāśvataḥ – zmeraj enaka; ayam – ta; purāṇaḥ – najstarejša; na – nikoli; hanyate – je ubita; hanyamāne – ko je ubito; śarīre – telo.
Duša se nikoli ne rodi in nikoli ne umre. Ni nastala, ne nastaja in ne bo nastala. Nerojena je, večna, zmeraj enaka in prvobitna. Ni ubita, ko je ubito telo.
Atomsko majhen sestavni delec Vrhovnega Duha je kvalitativno enak Vsevišnjemu. Ne spreminja se, kot se spreminja telo. Včasih pravimo, da je duša nespremenljiva ali kūṭa-stha. Spreminjanje telesa poteka v šestih stopnjah: telo se rodi, nekaj časa obstaja, raste, ustvari nekaj produktov, postopoma slabi in nazadnje izgine v pozabo. Duša pa takim spremembam ni podložna. Duša se ne rodi, ker pa vstopi v materialno telo, se rodi telo. Duša se ne rodi in ne umre, ko se rodi in umre telo. Vse, kar se rodi, tudi umre. Ker se duša ne rodi, ne moremo govoriti o njeni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Večna je, zmeraj enaka in prvobitna, kar pomeni, da v zgodovini ni sledu o njenem nastanku. Kakor telesu poskušamo tudi duši določiti datum rojstva itd. Duša se nikoli ne postara, kot se postara telo. Zato star človek občuti isto življenjsko voljo, kot jo je imel v otroštvu in mladosti. Spremembe telesa ne vplivajo na dušo. Duša ne razpade kakor drevo in vse druge materialne stvari. Tudi stranskih produktov ne ustvarja. Stranski produkti telesa, otroci, so prav tako individualne duše. Ker imajo telo, je videti, da so otroci nekega človeka. Telo se razvija zaradi prisotnosti duše, ta pa nima potomcev in se ne spreminja. Duša torej ni podložna šestim spremembam, katerim je podložno telo.
Podoben verz najdemo tudi v Kaṭha Upaniṣadi (1.2.18):
na jāyate mriyate vā vipaścin
nāyaṁ kutaścin na babhūva kaścit
ajo nityaḥ śāśvato ’yaṁ purāṇo
na hanyate hanyamāne śarīre
Pomen in smisel tega verza in verza iz Bhagavad-gīte sta enaka, toda v tem verzu je še posebna beseda, vipaścit, ki pomeni učen ali tisti, ki ima znanje.
Duša je polna znanja, kar pomeni, da je zmeraj polna zavesti. Zavest je torej simptom prisotnosti duše. Tudi če duše ne najdemo v srcu, kjer prebiva, lahko zaradi prisotnosti zavesti kljub temu razumemo, da obstaja. Včasih zaradi oblakov ali iz kakšnega drugega razloga na nebu ne vidimo sonca, še zmeraj pa je tu sončna svetloba, zato smo prepričani, da je dan. Kakor hitro zgodaj zjutraj nebo postane svetlo, vemo, da je vzšlo sonce. Ker je v vseh telesih, tako v človeških kakor v živalskih, prisotna zavest, pa lahko razumemo, da v njih prebiva duša. Toda zavest duše se razlikuje od zavesti Vsevišnjega, kajti vrhovna zavest pozna vse: preteklost, sedanjost in prihodnost. Individualna duša je nagnjena k pozabljanju. Kadar pozabi svojo pravo naravo, jo Kṛṣṇa poučuje in razsvetljuje s Svojim vzvišenim znanjem. Kṛṣṇa ni kakor pozabljiva duša. Če bi bil, bi bili Njegovi nauki v Bhagavad-gīti nekoristni.
Obstajata dve vrsti duš: neznatno majhna duša (aṇu-ātmā) in Nadduša (vibhu-ātmā). To je rečeno tudi v Kaṭha Upaniṣadi (1.2.20):
aṇor aṇīyān mahato mahīyān
ātmāsya jantor nihito guhāyām
tam akratuḥ paśyati vīta-śoko
dhātuḥ prasādān mahimānam ātmanaḥ
„Nadduša [Paramātmā] in atomska duša [jīvātmā] sta kakor dve ptici, ki prebivata na istem drevesu – v srcu živega bitja – in le kdor se osvobodi vseh materialnih želja in žalosti, lahko po milosti Vsevišnjega razume veličino duše.“ Kot bo pojasnjeno v naslednjih poglavjih, je Kṛṣṇa tudi izvor Nadduše, Arjuna pa je atomska duša, ki je pozabila na svojo pravo naravo. Zato jo mora razsvetliti Kṛṣṇa ali pa Njegov verodostojni predstavnik (duhovni učitelj).