VERZ 22
vāsāṁsi jīrṇāni yathā vihāya
navāni gṛhṇāti naro ’parāṇi
tathā śarīrāṇi vihāya jīrṇāny
anyāni saṁyāti navāni dehī
vāsāṁsi – oblačila; jīrṇāni – stara in ponošena; yathā – prav kakor; vihāya – ko zavrže; navāni – nova oblačila; gṛhṇāti – sprejema; naraḥ – človek; aparāṇi – druga; tathā – prav tako; śarīrāṇi – telesa; vihāya – ko zapusti; jīrṇāni – stara in nekoristna; anyāni – različna; saṁyāti – zares sprejema; navāni – nova; dehī – utelešeni.
Kakor človek oblači nova oblačila in odvrže stara, tako duša vstopa v nova materialna telesa ter zapušča stara in nekoristna.
Priznano dejstvo je, da atomsko majhna individualna duša menja telo. Celo sodobni znanstveniki, ki ne verjamejo v obstoj duše, obenem pa ne morejo pojasniti izvora energije v srcu, se morajo sprijazniti s tem, da se telo od otroštva preko deštva in mladosti do starosti nenehno spreminja. Po smrti pa spremembe potekajo na novem telesu. To je bilo pojasnjeno že v enem od prejšnjih verzov (2.13).
Atomsko majhna individualna duša lahko odide v novo telo po milosti Nadduše. Nadduša izpolnjuje njene želje, kakor prijatelj izpolnjuje želje svojega prijatelja. Vede – Muṇḍaka Upaniṣada in Śvetāśvatara Upaniṣada – primerjajo dušo in Naddušo z dvema pticama prijateljicama, ki sedita na istem drevesu. Ena ptica (atomsko majhna individualna duša) jé drevesne plodove, druga ptica (Kṛṣṇa) pa samo gleda Svojo prijateljico. Čeprav sta ptici kvalitativno enaki, so eno premamili plodovi drevesa materialnega sveta, druga pa je zgolj priča dejanjem Svoje prijateljice. Kṛṣṇa je ptica, ki opazuje, Arjuna pa ptica, ki jé plodove. Čeprav sta prijatelja, je prvi gospodar, drugi pa služabnik. Ker atomska duša ta odnos pozabi, se mora preseljevati z drevesa na drevo oziroma iz telesa v telo. Duša ali jīva bije na drevesu materialnega telesa hud boj, kakor hitro pa prizna drugo ptico za vrhovnega duhovnega učitelja – kakor je storil Arjuna, ko se je prostovoljno predal Kṛṣṇi, da bi ga Ta poučil – se osvobodi žalosti in trpljenja. To potrjujeta Muṇḍaka Upaniṣada (3.1.2) in Śvetāśvatara Upaniṣada (4.7):
samāne vṛkṣe puruṣo nimagno
’nīśayā śocati muhyamānaḥ
juṣṭaṁ yadā paśyaty anyam īśam
asya mahimānam iti vīta-śokaḥ
„Čeprav sta ptici na istem drevesu, so tisto, ki kot uživalec jé drevesne plodove, povsem preplavili tesnoba in zlovoljnost. Če pa se trpeča ptica obrne k svojemu prijatelju, Gospodu, in spozna Njegovo veličino, se takoj reši vse tesnobe.“ Arjuna se je zdaj obrnil k svojemu večnemu prijatelju Kṛṣṇi in Ga posluša, da bi razumel Bhagavad-gīto. Ko posluša Kṛṣṇo, spozna Njegovo brezmejno veličino in se osvobaja vse potrtosti.
Gospod tu Arjuni svetuje, naj ne obžaluje, ker bosta njegov stari ded in učitelj zamenjala telesi. Raje naj se veseli, da lahko v pravičnem boju ubije njuni telesi, saj se bosta tako v hipu očistila posledic vseh telesnih dejanj. Kdor žrtvuje življenje na oltarju bojnega polja, kjer umre za pravično stvar, se takoj očisti posledic vseh telesnih dejanj in doseže višjo stopnjo bivanja. Arjuna torej ni imel razloga za žalost.