VERZ 28

Obstajata dve vrsti filozofov: eni verjamejo v obstoj duše, drugi pa ne. Toda ne glede na to, katero filozofijo sprejmemo, nimamo razloga za žalost. Tiste, ki ne verjamejo v obstoj duše, poznavalci vedske modrosti imenujejo ateisti. Tudi če teoretično sprejmemo to ateistično teorijo, nimamo razloga za žalovanje. Pred stvarjenjem obstajajo materialni elementi neodvisno od ločenega obstoja duše v nezaznavni obliki. Iz tega subtilnega, nezaznavnega stanja nastane pojavni svet: iz etra nastane zrak, iz zraka ogenj, iz ognja voda, iz vode pa zemlja. Iz zemlje nastane veliko različnih stvari. Za primer lahko vzamemo velik nebotičnik, ki je prav tako narejen iz zemlje. Ko je porušen, je znova nemanifestiran in nazadnje obstaja v obliki atomov. Zakon o ohranitvi energije seveda velja; gre le za to, da stvari nekaj časa obstajajo v zaznavni, nekaj časa pa v nezaznavni obliki. Čemu bi potem žalovali za čemer koli manifestiranim ali nemanifestiranim? Pravzaprav niti v nezaznavnem stanju ni nič izgubljeno. Tako na začetku kakor na koncu vsi elementi obstajajo v nezaznavni obliki. Manifestirani so le v vmesnem času, vendar med manifestiranim in nemanifestiranim stanjem ni prave materialne razlike.

Če verjamemo vedski razlagi, ki jo podaja Bhagavad-gītā in po kateri materialno telo sčasoma premine (antavanta ime dehāḥ), duša pa je večna (nityasyoktāḥ śarīriṇaḥ), se moramo vselej zavedati, da je telo kakor obleka. Zakaj bi žalovali, če kdo zamenja obleko? V primerjavi z večno dušo za materialno telo ne moremo reči, da dejansko obstaja, temveč je le kakor sen. V sanjah lahko mislimo, da letimo po nebu ali pa da kot kralj sedimo v kočiji, ko pa se prebudimo, razumemo, da nismo niti na nebu niti v kočiji. Vede nas spodbujajo k samospoznavanju na podlagi dejstva, da materialno telo pravzaprav ne obstaja. Zato ne glede na to, ali verjamemo v obstoj duše ali pa ne, nimamo razloga za žalovanje za izgubljenim telesom.