VERZ 39

Po vedskem slovarju Niruktiju je saṅkhyā podroben opis stvari, sāṅkhya pa filozofija, ki govori o pravi naravi duše. Yoga vključuje še obvladovanje čutov. Arjuna se ni nameraval bojevati, ker si je želel čutnega uživanja. Pozabil je na svojo glavno dolžnost in se je želel izogniti boju. Mislil je namreč, da bo srečnejši, če ne ubije sorodnikov, kakor pa če po zmagi nad svojimi brati in bratranci, Dhṛtarāṣṭrovimi sinovi, uživa kraljestvo. V obeh primerih je bila njegovo glavno vodilo želja po čutnem uživanju. Tako sreča, ki bi mu jo prinesla zmaga nad sorodniki, kakor tudi sreča, ki bi jo občutil, če bi videl sorodnike žive, temeljita na čutnem zadovoljstvu, za katero je bil pripravljen zanemariti celo modrost in svojo dolžnost. Kṛṣṇa mu je želel zato pojasniti, da z ubojem telesa svojega deda ne bo ubil dedove duše. Razložil mu je, da so vse individualne osebe, vključno z Njim samim, večno osebe; osebe so bile v preteklosti, osebe so zdaj in tudi v prihodnosti bodo ostale osebe, saj smo vsi večno individualne duše. Kakor obleko menjavamo telo, individualnost pa ohranimo tudi po tem, ko se osvobodimo ujetosti v obleko iz materije. Gospod Kṛṣṇa je zelo nazorno opisal naravo duše in telesa. To opisno znanje o duši in telesu, podano z različnih vidikov, se po slovarju Niruktiju imenuje sāṅkhya. Ta sāṅkhya nima nič skupnega s filozofijo sāṅkhye ateista Kapile. Davno pred prevarantom Kapilo je filozofijo sāṅkhye v Śrīmad-Bhāgavatamu predstavil pravi Gospod Kapila, inkarnacija Gospoda Kṛṣṇe, ki jo je razložil Svoji materi Devahūti. Jasno je dejal, da je puruṣa, Vsevišnji Gospod, dejaven in da ustvarja tako, da s pogledom preleti prakṛti. Tako pravijo Vede in Gītā. V Vedah je opisano, da je Gospod samo pogledal prakṛti ali naravo in jo oplodil z atomsko majhnimi individualnimi dušami. Vse te individualne osebe delajo v materialnem svetu, da bi zadovoljile svoje čute, in pod urokom materialne energije mislijo, da so uživalci. Živo bitje zadrži to miselnost vse do osvoboditve, ko se želi z Gospodom združiti v eno. To je zadnja past māye ali iluzije, zaradi katere si živo bitje želi čutnega uživanja. Šele po mnogih mnogih življenjih zadovoljevanja čutov se velika duša preda Vāsudevi, Gospodu Kṛṣṇi, in tako najde končno resnico.

Arjuna se je predal Kṛṣṇi in Ga tako že sprejel za duhovnega učitelja: śiṣyas te 'haṁ śādhi māṁ tvāṁ prapannam. Zato mu bo Kṛṣṇa zdaj govoril o delovanju po načelih buddhi-yoge oziroma karma-yoge ali, z drugimi besedami, o vdanem služenju, katerega edini namen je zadovoljiti Gospodove čute. Deseti verz desetega poglavja govori o buddhi-yogi kot o intimnem druženju z Gospodom, ki kot Nadduša prebiva v srcu vsakega živega bitja. Toda do takega druženja ne pride brez vdanega služenja. Raven buddhi-yoge doseže, kdor se je posvetil zavesti Kṛṣṇe, kar pomeni, da s transcendentalno ljubeznijo in vdanostjo služi Gospodu. Gospod zato pravi, da podari čisto znanje o vdanosti in ljubezni do Njega samo tistim, ki Mu iz transcendentalne ljubezni nenehno vdano služijo. Tako bhakta zlahka pride k Njemu, v večno blaženo Božje kraljestvo.

Buddhi-yoga, omenjena v tem verzu, je torej vdano služenje Gospodu. Tu omenjena beseda sāṅkhya nima nič skupnega z ateistično sāṅkhya-yogo, ki jo je predstavil prevarant Kapila. Ne bi smeli zmotno misliti, da je sāṅkhya-yoga kakor koli povezana z ateistično sāṅkhyo. Ta ni imela v tedanjem času nobenega vpliva, poleg tega pa Gospod Kṛṣṇa takih brezbožnih filozofskih izmislekov ne bi niti omenjal. Pravo filozofijo sāṅkhye je v Śrīmad-Bhāgavatamu podal Gospod Kapila, vendar tudi ta nima nič skupnega z obravnavano temo. Sāṅkhya se tukaj nanaša na analitičen opis telesa in duše. Gospod Kṛṣṇa je analiziral naravo duše samo zato, da bi pripeljal Arjuno na raven buddhi-yoge ali bhakti-yoge. Sāṅkhya Gospoda Kṛṣṇe in sāṅkhya Gospoda Kapile, opisana v Śrīmad-Bhāgavatamu, se torej ne razlikujeta. Obe sta bhakti-yoga. Gospod Kṛṣṇa je zato dejal, da samo manj inteligentni ljudje razlikujejo med sāṅkhya-yogo in bhakti-yogo (sāṅkhya-yogau pṛthag bālāḥ pravadanti na paṇḍitāḥ).

Ateistična sāṅkhya-yoga seveda nima nič opraviti z bhakti-yogo, kljub temu pa nevedni ljudje trdijo, da Bhagavad-gītā govori o ateistični sāṅkhya-yogi.

Razumeti moramo, da je buddhi-yoga delovanje z zavestjo Kṛṣṇe v popolni blaženosti in s popolnim znanjem o vdanem služenju. Kdor deluje samo za Gospodovo zadovoljstvo, ne glede na to, kako težko je tako delo, deluje po načelih buddhi-yoge in zmeraj uživa transcendentalno blaženost. S takim transcendentalnim delovanjem po Gospodovi milosti samodejno doseže vse transcendentalno znanje; tako je že popolnoma osvobojen in se mu ni treba posebej truditi, da bi si pridobil znanje. Med delovanjem za Kṛṣṇo in delovanjem z željo po sadovih dela, še posebej po čutnem zadovoljstvu v obliki družinske oziroma materialne sreče, je velika razlika. Buddhi-yoga je torej transcendentalno delovanje.