VERZ 64
rāga-dveṣa-vimuktais tu
viṣayān indriyaiś caran
ātma-vaśyair vidheyātmā
prasādam adhigacchati
rāga – privrženosti; dveṣa – in nenavezanosti; vimuktaiḥ – kdor se je osvobodil; tu – toda; viṣayān – predmete čutne zaznave; indriyaiḥ – s čuti; caran – ki deluje; ātma-vaśyaiḥ – z obvladanimi; vidheya-ātmā – kdor se drži regulativnih načel svobode; prasādam – Gospodovo milost; adhigacchati – dobi.
Kdor pa se je rešil navezanosti in odbojnosti ter z upoštevanjem regulativnih načel svobode obvladuje čute, lahko dobi vso Gospodovo milost.
Pojasnili smo že, da je čute s kakšno nenaravno metodo na zunaj sicer mogoče obvladati, da pa obstaja velika možnost, da pademo z doseženega položaja, če jih ne zaposlimo v Gospodovi transcendentalni službi. Kdor je popolnoma zavesten Kṛṣṇe, navidez morda deluje na čutni ravni, vendar pa zaradi svoje zavesti Kṛṣṇe dejansko sploh ni navezan na čutne dejavnosti. Razmišlja samo o tem, kako bi lahko zadovoljil Kṛṣṇo. Zato preseže navezanost in nenavezanost. Če Kṛṣṇa tako hoče, bhakta naredi vse, česar sam sicer ne bi želel storiti, ne naredi pa nečesa, česar Kṛṣṇa noče, čeprav bi za lastno zadovoljstvo to sicer storil. Sam lahko torej odloča, ali bo deloval ali ne, saj ga pri dejanjih vodi samo Kṛṣṇa. Taka zavest je Gospodova brezvzročna milost in bhakta jo lahko dobi, tudi če je navezan na delovanje na čutni ravni.