VERZ 12
iṣṭān bhogān hi vo devā
dāsyante yajña-bhāvitāḥ
tair dattān apradāyaibhyo
yo bhuṅkte stena eva saḥ
iṣṭān – želene; bhogān – življenjske potrebščine; hi – vsekakor; vaḥ – vam; devāḥ – polbogovi; dāsyante – bodo podarili; yajña-bhāvitāḥ – zadovoljeni s prirejanjem žrtvovanj; taiḥ – oni; dattān – dane stvari; apradāya – ne da bi daroval; ebhyaḥ – tem polbogovom; yaḥ – kdor; bhuṅkte – uživa; stenaḥ – tat; eva – vsekakor; saḥ – on.
„Polbogovi, zadolženi za oskrbo z različnimi življenjskimi potrebščinami, vam bodo, zadovoljeni z opravljanjem yajñij, dali vse, kar potrebujete. Toda kdor uživa take darove, ne da bi jih najprej ponudil polbogovom, je nedvomno tat.“
Polbogovi so pooblaščeni predstavniki Vsevišnje Božanske Osebnosti, Viṣṇuja, zadolženi za oskrbo živih bitij z vsem, kar je potrebno za življenje. Ljudje jih morajo zadovoljiti s prirejanjem predpisanih yajñij. V Vedah so za razne polbogove predpisane razne vrste yajñij, ki pa so nazadnje vse namenjene Vsevišnji Božanski Osebnosti. Žrtvovanja polbogovom so priporočena tistim, ki ne morejo razumeti Božanske Osebnosti. Ljudem z različnimi materialnimi lastnostmi so v Vedah priporočene različne vrste yajñij. Glede na njihove različne lastnosti jim je priporočeno tudi čaščenje različnih polbogov. Tistim, ki na primer jedo meso, je priporočeno, da častijo boginjo Kālī, grozljivo podobo materialne narave, in ji žrtvujejo živali. Ljudem pod vplivom guṇe vrline se priporoča transcendentalno čaščenje Viṣṇuja. Namen vseh yajñij pa je, da človeka postopoma dvignejo na transcendentalno raven. Navadni ljudje morajo opravljati vsaj pet yajñij, znanih kot pañca-mahā-yajña.
Vedeti moramo, da človeško družbo z vsem za življenje potrebnim oskrbujejo Gospodovi predstavniki, polbogovi. Nihče ne more ničesar proizvesti sam. Vzemimo za primer človekovo hrano. Za ljudi pod vplivom guṇe vrline so to žito, sadje, zelenjava, mleko, sladkor itd., za nevegetarijance pa meso. Ljudje ne morejo proizvesti nobenega od teh živil. Drug primer so toplota, svetloba, voda, zrak itd., ki so prav tako potrebni za življenje. Tudi teh človeška družba ne more proizvesti. Če ne bi bilo Vsevišnjega Gospoda, bi ne imeli obilice sončne svetlobe, mesečine, dežja in vetra, brez katerih ne more nihče živeti. Očitno je, da je naše življenje odvisno od Gospoda, ki nas oskrbuje z vsem potrebnim. Tudi s surovinami, ki jih uporabljamo v tovarnah – z žveplom, živim srebrom, manganom, mnogimi drugimi kovinami in podobnim – nas oskrbujejo Gospodovi predstavniki. Vse to bi morali pravilno izkoristiti za to, da ostanemo zdravi in sposobni za samospoznavanje, ki nas bo pripeljalo do končnega cilja življenja, osvobojenosti od boja za obstanek v materialnem svetu. Ta cilj je mogoče doseči s prirejanjem yajñij. Kdor pozabi na smisel življenja in vse, kar nam dajejo Gospodovi predstavniki, uporabi le za zadovoljevanje čutov, se vse bolj zapleta v materialno življenje, kar pa ni namen stvarstva. Tak človek je vsekakor tat, zato je kaznovan po zakonih materialne narave. Družba tatov ne more biti srečna, saj taki ljudje nimajo cilja življenja. Okoreli materialistični tatovi nimajo končnega življenjskega cilja. Zanima jih samo čutno uživanje. Tudi yajñij ne znajo opravljati. Gospod Caitanya pa je vpeljal najlažjo yajño, saṅkīrtana yajño, pri kateri lahko sodeluje vsakdo, kdor sprejme načela zavesti Kṛṣṇe.