VERZ 16

Živa bitja, ki so pozabila na Kṛṣṇo, so nedvomno v iluziji, tista, ki so zavestna Kṛṣṇe, pa ne. V Bhagavad-gīti je rečeno: sarvaṁ jñāna-plavena\, jñānāgniḥ sarva-karmāṇi in na hi jñānena sadṛśam. Znanje ima neprecenljivo vrednost. In kaj je znanje? Popolno znanje ima, kdor se preda Kṛṣṇi, kar je rečeno v devetnajstem verzu sedmega poglavja: bahūnāṁ janmanām ante jñānavān māṁ prapadyate. Po mnogih mnogih življenjih se človek, ki ima popolno znanje, preda Kṛṣṇi. Tistemu, ki postane zavesten Kṛṣṇe, se torej razodene vse, kakor se podnevi vse razodene v soncu. Živo bitje je v mnogih pogledih v iluziji. Ko si v svoji nespameti na primer domišlja, da je Bog, se ujame v zadnjo past nevednosti. Če je živo bitje Bog, kako je lahko potem prekrito z nevednostjo? Ali lahko nevednost prekrije Boga? Če je tako, potem sta nevednost oziroma Satan večja od Boga. Pravo znanje nam lahko da, kdor je popolnoma zavesten Kṛṣṇe. Zato moramo poiskati verodostojnega duhovnega učitelja in se pod njegovim vodstvom poučiti o zavesti Kṛṣṇe, saj bo zavest Kṛṣṇe nedvomno pregnala vso našo nevednost, kakor sonce prežene temo. Če je človek spoznal, da se razlikuje od telesa in da je nad njim, to še ne pomeni, da zna razlikovati med dušo in Naddušo. Ko sprejme popolnega, verodostojnega, Kṛṣṇe zavestnega duhovnega učitelja, pa se mu bo razodelo tudi to znanje. Boga in svoj odnos z Njim lahko spoznamo šele, ko srečamo Božjega predstavnika. Ta nikoli ne trdi, da je Bog, čeprav mu zato, ker ima znanje o Bogu, izkazujemo enako spoštovanje, kot ga praviloma izkazujemo Bogu. Naučiti se moramo razlikovati med Bogom in živim bitjem. Gospod Kṛṣṇa je v drugem poglavju (2.12) dejal, da je vsako živo bitje individualna oseba in da je tudi Bog individuum. Vsakdo je bil, je in bo tudi ostal individualna oseba, celo po osvoboditvi. V temi se nam zdi, da je vse eno, podnevi, ko je na nebu sonce, pa vidimo stvari take, kakršne so. Kdor je spoznal, da živo bitje v duhovnem svetu ohrani individualnost, ima pravo znanje.