VERZ 2
śrī-bhagavān uvāca
sannyāsaḥ karma-yogaś ca
niḥśreyasa-karāv ubhau
tayos tu karma-sannyāsāt
karma-yogo viśiṣyate
śrī-bhagavān uvāca – Vsevišnji Gospod je rekel; sannyāsaḥ – odpovedovanje delovanju; karma-yogaḥ – delovanje z vdanostjo; ca – tudi; niḥśreyasa-karau – ki vodita na pot osvoboditve; ubhau – oba; tayoḥ – od njiju; tu – toda; karma-sannyāsāt – v primerjavi z odpovedovanjem delovanju, katerega cilj je čutno uživanje; karma-yogaḥ – delovanje z vdanostjo; viśiṣyate – je boljše.
Vsevišnji Gospod je odgovoril: Tako odpovedovanje delovanju kot delovanje z vdanostjo vodita k osvoboditvi, toda vdano služenje je boljše od odpovedovanja delovanju.
Ker živo bitje deluje iz želje po čutnem uživanju, je ujeto v materialni svet. Dokler si želi povečati telesno udobje, se mora preseljevati iz telesa v telo in tako ostaja večni jetnik materije. O tem govori tudi Śrīmad-Bhāgavatam (5.5.4–6):
nūnaṁ pramattaḥ kurute vikarma
yad indriya-prītaya āpṛṇoti
na sādhu manye yata ātmano ’yam
asann api kleśa-da āsa dehaḥ
parābhavas tāvad abodha-jāto
yāvan na jijñāsata ātma-tattvam
yāvat kriyās tāvad idaṁ mano vai
karmātmakaṁ yena śarīra-bandhaḥ
evaṁ manaḥ karma-vaśaṁ prayuṅkte
avidyayātmany upadhīyamāne
prītir na yāvan mayi vāsudeve
na mucyate deha-yogena tāvat
„Ljudje si močno želijo čutnih užitkov in ne vedo, da je zdajšnje telo, ki je izvor množice nadlog, rezultat njihovega preteklega delovanja z željo po čutnem uživanju. Čeprav je telo minljivo, živemu bitju neprestano povzroča najrazličnejše težave. Od delovanja za čutno uživanje ni torej nobene koristi. Dokler se človek ne začne spraševati o svoji pravi identiteti, samo zapravlja čas. Dokler ne pozna svoje prave identitete, deluje zato, da bi s sadovi dela zadovoljil svoje čute, in dokler je njegova zavest prežeta z željo po zadovoljevanju čutov, se mora seliti iz telesa v telo. Četudi je njegov um povsem zatopljen v delovanje za čutno uživanje in je pod vplivom nevednosti, mora razviti privrženost vdanemu služenju Vāsudevi. Le tako se lahko reši suženjstva materiji.“
Samo z jñāno (znanjem o tem, da živo bitje ni materialno telo, temveč duša) ni mogoče doseči osvoboditve. Da bi se rešili suženjstva materiji, moramo delovati kakor duše. Toda delovanje z zavestjo Kṛṣṇe se razlikuje od delovanja za čutno uživanje. Dejavnosti, opravljene s popolnim znanjem, utrdijo človekovo resnično znanje. Če pogojena duša samo opusti delovanje za čutno uživanje, ne postane pa zavestna Kṛṣṇe, ne more očistiti svojega srca. Dokler njeno srce ni čisto, je prisiljena delovati za čutno uživanje. Kdor deluje z zavestjo Kṛṣṇe, pa se samodejno reši posledic uživanju namenjenega delovanja, zato se mu ni treba spustiti na materialno raven. Delovanje z zavestjo Kṛṣṇe je torej boljše od odpovedovanja, pri katerem zmeraj obstaja nevarnost padca. Odpovedovanje, pri katerem človek ni zavesten Kṛṣṇe, je nepopolno, kar potrjuje Śrīla Rūpa Gosvāmī v svojem Bhakti-rasāmṛta-sindhuju (1.2.258):
prāpañcikatayā buddhyā
hari-sambandhi-vastunaḥ
mumukṣubhiḥ parityāgo
vairāgyaṁ phalgu kathyate
„Če se človek, ki bi rad dosegel osvoboditev, odpoveduje stvarem, povezanim z Vsevišnjo Božansko Osebnostjo, misleč, da so materialne, je njegovo odpovedovanje nepopolno.“ Popolno je odpovedovanje tistega, ki ve, da vse, kar obstaja, pripada Gospodu in da si nihče ne bi smel ničesar lastiti. Vedeti moramo, da pravzaprav nič v tem svetu ni naše. Kako lahko potem govorimo o odpovedovanju? Kdor ve, da je vse Kṛṣṇova last, zmeraj živi v odpovedi. Ker vse pripada Kṛṣṇi, moramo vse uporabiti v Njegovi službi. Ta popolna oblika delovanja z zavestjo Kṛṣṇe je neprimerno boljša od nenaravnega odpovedovanja sannyāsījev iz šole māyāvāde.