VERZ 13-14
samaṁ kāya-śiro-grīvaṁ
dhārayann acalaṁ sthiraḥ
samprekṣya nāsikāgraṁ svaṁ
diśaś cānavalokayan
praśāntātmā vigata-bhīr
brahmacāri-vrate sthitaḥ
manaḥ saṁyamya mac-citto
yukta āsīta mat-paraḥ
samam – vzravnano; kāya – telo; śiraḥ – glavo; grīvam – in vrat; dhārayan – držeč; acalam – nepremično; sthiraḥ – miren; samprekṣya – gledajoč; nāsikā – nosu; agram – konico; svam – svojo; diśaḥ – na vse strani; ca – tudi; anavalokayan – ne da bi gledal; praśānta – nevznemirjenega; ātmā – uma; vigata-bhīḥ – brez strahu; brahmacāri-vrate – v zaobljubi celibata; sthitaḥ – trden; manaḥ – um; saṁyamya – popolnoma obvladujoč; mat – na Mene (Kṛṣṇo); cittaḥ – z osredotočenim umom; yuktaḥ – pravi yogī; āsīta – mora sedeti; mat – Mene; paraḥ – za končni cilj.
Yogī mora sedeti vzravnano, tako da so njegovo telo, vrat in glava v ravni črti, in mora neprenehoma strmeti v konico nosu. Z nevznemirjenim, obvladanim umom, neustrašen in popolnoma spolno vzdržen, mora v srcu meditirati o Meni in Me sprejeti za končni cilj življenja.
Cilj življenja je spoznati Kṛṣṇo, ki prebiva v srcu vsakega živega bitja kot Paramātmā, štiriroki Viṣṇu. Edini namen vadbe yoge je odkriti in uzreti to lokalizirano podobo Viṣṇuja. Lokalizirani viṣṇu-mūrti je popolni del Kṛṣṇe in prebiva v srcu živega bitja. Kdor si ne prizadeva uzreti viṣṇu-mūrtija, nima koristi od vadbe tako imenovane yoge in nedvomno zapravlja čas. Končni cilj življenja je doseči Kṛṣṇo, cilj yoge pa je viṣṇu-mūrti v srcu. Da bi Ga yogī uzrl, se mora povsem vzdržati spolnosti; zato mora zapustiti dom in živeti na samotnem kraju, sedeč v prej opisanem položaju. Kdor se doma ali pa kje drugje vsak dan vdaja spolnosti, hkrati pa obiskuje tako imenovan tečaj yoge, ne more postati yogī. Yogī se mora uriti v obvladovanju uma in se izogibati vsem vrstam čutnega uživanja, med katerimi je glavna spolnost. Veliki modrec Yājñavalkya je v pravilih o celibatu zapisal:
karmaṇā manasā vācā
sarvāvasthāsu sarvadā
sarvatra maithuna-tyāgo
brahmacaryaṁ pracakṣate
„Zaobljuba brahmacarye človeku pomaga, da se vselej, v vseh okoliščinah in povsod, v mislih, besedah in dejanjih popolnoma vzdrži spolnosti.“ Prava yoga in vdajanje spolnosti sta nezdružljiva. Zato o brahmacaryi poučujejo že otroke, ko ti še nič ne vedo o spolnosti. S petimi leti jih pošljejo v guru-kulo, šolo duhovnega učitelja, ki dečke izuri v strogi disciplini brahmacarye. Kdor ni deležen take vzgoje, ne more napredovati v nobeni vrsti yoge – ne v dhyāni, ne v jñāni, ne v bhakti. Če se človek drži pravil zakonskega življenja in ima spolne odnose samo s svojo ženo (in tudi te skladno s pravili), prav tako velja za brahmacārīja. Taki obvladani, poročeni brahmacārīji lahko stopijo v šolo bhakti, šoli dhyāne in jñāne pa takih brahmacārījev sploh ne priznavata. Zahtevata popolno, dosledno vzdržnost. Šola bhakti poročenemu brahmacārīju dovoljuje omejeno spolno življenje, kajti bhakti-yoga ima tolikšno moč, da človek s tem, ko se posveti višjim dejavnostim – služenju Gospodu – samodejno izgubi željo po spolnosti. Bhagavad-gītā (2.59) pravi:
viṣayā vinivartante
nirāhārasya dehinaḥ
rasa-varjaṁ raso ’py asya
paraṁ dṛṣṭvā nivartate
Medtem ko se morajo drugi na silo vzdrževati zadovoljevanja čutov, se mu Gospodov bhakta sam od sebe odpove, saj je razvil višji okus. Le-tega ne pozna nihče razen bhakt.
Vigata-bhīḥ ali brez strahu je lahko samo tisti, ki je popolnoma zavesten Kṛṣṇe. Pogojena duša se boji, ker je njen spomin okrnjen oziroma ker je pozabila na svoj večni odnos s Kṛṣṇo. V Bhāgavatamu (11.2.37) je rečeno: bhayaṁ dvitīyābhiniveśataḥ syād īśād apetasya viparyayo 'smṛtiḥ. Neustrašen lahko postane samo, kdor razvije zavest Kṛṣṇe. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, lahko torej vadi yogo na popoln način. In ker je končni cilj yoge uzreti Gospoda v sebi, je Kṛṣṇe zavesten človek najboljši izmed vseh yogījev. Tu opisana metoda yoge se razlikuje od metod, ki jih predstavljajo danes zelo priljubljena tako imenovana društva yoge.