VERZ 15

V Bhagavad-gīti je rečeno, da lahko človek premaga stroge zakone materialne narave preprosto tako, da se preda lotosovim stopalom Vrhovne Osebnosti, Kṛṣṇe. Zdaj se postavi naslednje vprašanje: Kako to, da se učeni filozofi, znanstveniki, poslovneži, državniki in družbeni voditelji ne predajo lotosovim stopalom Śrī Kṛṣṇe, vsemogočne Božanske Osebnosti? Družbeni voditelji si dolga leta in življenja z velikimi načrti na različne načine vztrajno prizadevajo doseči mukti ali osvoboditev izpod zakonov materialne narave. Toda če je osvoboditev mogoče doseči preprosto tako, da se predamo lotosovim stopalom Vsevišnje Božanske Osebnosti, zakaj potem ti inteligentni in delavni voditelji ne sprejmejo te preproste metode?

Gītā zelo odkrito odgovarja na to vprašanje. Zares učeni voditelji družbe, kot so Brahmā, Śiva, Kapila, Kumāre, Manu, Vyāsa, Devala, Asita, Janaka, Prahlāda in Bali, pozneje pa Madhvācārya, Rāmānujācārya, Śrī Caitanya in mnogi drugi resnicoljubni filozofi, politiki, učitelji, znanstveniki itd., se predajo vsemogočnemu Gospodu, Vrhovni Osebi, in poiščejo zavetje Njegovih lotosovih stopal. Tisti, ki se z željo po materialni koristi samo izdajajo za filozofe, znanstvenike, učitelje, državnike itd., pa zavračajo načrt oziroma pot, ki jo je začrtal Vsevišnji Gospod. O Bogu ne vedo ničesar, temveč le kujejo lastne materialne načrte ter tako z jalovimi poskusi, da bi rešili probleme materialnega življenja, te samo povečujejo. Ker ima materialna energija (narava) zelo veliko moč, lahko onemogoči uresničitev zamisli ateistov in načrtov „planskih komisij“.

Ateisti, ki kujejo najrazličnejše načrte, so tukaj označeni z besedo duṣkṛtinaḥ, ki pomeni „brezbožneži“. Kṛtī označuje tistega, ki opravlja zaslužna dela. Nekateri ateistični načrtovalci so zelo inteligentni in tudi zaslužni, kajti za uresničitev vsakega velikega načrta, najsibo dober ali pa slab, je potrebna inteligenca. Ker pa ateist nepravilno uporablja svojo inteligenco in se zoperstavlja načrtu Vsevišnjega Gospoda, se imenuje duṣkṛtī, kar pomeni, da so njegova inteligenca in prizadevanja napačno usmerjeni.

Gītā jasno pravi, da materialna energija deluje pod strogim nadzorom Vsevišnjega Gospoda. Ni neodvisna, temveč je podobna senci, ki sledi premikom predmeta. Kljub temu ima zelo veliko moč, toda ateist zaradi svoje brezbožne narave ne more razumeti, kako deluje. Tudi načrta Vsevišnjega Gospoda ne pozna. Ker je pod vplivom iluzije ter guṇ strasti in nevednosti, se vsi njegovi načrti izjalovijo, kot se je zgodilo Hiraṇyakaśipuju in Rāvaṇi. Čeprav sta bila ta dva demona z materialnega stališča oba velika znanstvenika, filozofa, vladarja in učitelja, so se njuni načrti sesuli v prah. Duṣkṛtine ali brezbožneži so štirih vrst, ki so opisane v nadaljevanju.

(1) Mūḍhe so tisti, ki so zelo neumni in garajo kakor vprežne živali. Sadov svojega dela nočejo dati Vsevišnjemu, temveč bi jih radi uživali sami. Tipičen primer vprežne živali je osel. Ta preprosta žival mora trdo delati za svojega gospodarja, ne ve pa, za koga pravzaprav noč in dan gara. Osel je zadovoljen, če si lahko napolni želodec s travo, nekaj časa spi v strahu, da ga bo gospodar pretepel, in zadovolji svoje poželenje, pri čemer tvega, da ga oslica obrca. Včasih poje pesmi in filozofira, toda s svojim riganjem samo vznemirja druge. Tak je položaj neumnega človeka, ki želi uživati sadove svojega dela in ne ve, za koga bi moral delati. Ne ve, da je smisel karme (delovanja) opravljanje yajñe (žrtvovanja).

Ljudje, ki noč in dan garajo, da bi se znebili bremena dolžnosti, ki so si ga sami naprtili, najpogosteje pravijo, da nimajo časa poslušati o nesmrtnosti živega bitja. Čeprav lahko taki mūḍhe uživajo le majhen del sadu svojega dela, jim uničljive materialne dobrine pomenijo vse. Včasih iz želje po uživanju prebedijo dneve in noči, čeprav imajo morda čir na želodcu ali pa trpijo zaradi slabe prebave in zato skoraj nič ne jedo. Dan in noč so zatopljeni zgolj v trdo delo za iluzorne gospodarje. Ker neumni garači ne vedo, kdo je njihov pravi gospodar, služijo mamonu in tako zapravljajo dragoceni čas. Žal se nikoli ne predajo gospodarju vseh gospodarjev niti si ne vzamejo časa, da bi poslušali, kaj o Njem pravijo ljudje, ki Ga poznajo. Kakor se svinja, ki jé iztrebke, ne zmeni za slaščice iz sladkorja in ghija, tako neumni garač uživa v neutrudnem poslušanju novic o spremenljivem materialnem svetu in s tem zadovoljuje svoje čute, za poslušanje o večni duši, ki je gibalo materialnega sveta, pa skorajda nima časa.

(2) Druga skupina duṣkṛtījev ali brezbožnežev so narādhame, najnižji med ljudmi. Nara pomeni človek, adhama pa najnižji. Izmed 8 400 000 vrst živih bitij je 400 000 vrst človeških. Mnoge med njimi so nižje oblike človeškega življenja in so večinoma necivilizirane. Civilizirani ljudje so tisti, ki se v družbenem, političnem in religioznem življenju ravnajo po načelih svetih spisov. Tisti, ki so družbeno in politično razviti, ne upoštevajo pa religioznih načel, so narādhame. Religija brez Boga ni religija, kajti namen upoštevanja religioznih načel je spoznati Vsevišnjega Gospoda in svoj odnos z Njim. Kṛṣṇa, Božanska Osebnost, v Gīti jasno pravi, da ni osebnosti, višje od Njega, in da je On Vrhovna Resnica. Civilizirana oblika človeškega življenja je namenjena obuditvi človekove uspavane zavesti o njegovem večnem odnosu z Vrhovno Resnico, vsemogočno Božansko Osebnostjo, Śrī Kṛṣṇo. Kdor to priložnost zapravi, spada med narādhame. Razodeti spisi pravijo, da otrok v maternici (kjer je v skrajno neudobnem položaju) prosi Boga, naj ga reši, in Mu obljublja, da Ga bo po rojstvu častil. Za vsako živo bitje je naravno, da moli k Bogu, kadar se znajde v težavah, saj je z Bogom večno povezano. Toda ko otrok pride na svet, pod vplivom slepilne energije, māye, pozabi na vse težave, ki spremljajo rojstvo, pa tudi na svojega rešitelja.

Dolžnost otrokovih skrbnikov je, da v otroku obudijo uspavano zavest Boga. Manu-smṛti, knjiga religioznih načel, predpisuje deset očiščevalnih obredov, ki ljudem v varṇāśrami omogočajo obuditi zavest Boga. Seveda pa dandanes teh obredov nikjer na svetu ne opravljajo dosledno, zato 99,9 odstotkov prebivalstva spada med narādhame.

Ko vsi ljudje postanejo narādhame, vsemogočna materialna narava samodejno izniči njihovo tako imenovano znanje. Gītā pravi, da je moder tisti, ki ne dela razlike med učenim brāhmaṇo, psom, kravo, slonom in psojedcem. Tako vidi pravi bhakta. Śrī Nityānanda Prabhu, sam Bog, ki je sestopil kot božanski učitelj, je odrešil tipična narādhami, brata Jagāia in Mādhāia, in pokazal, kako pravi bhakta izkazuje milost najnižjim med ljudmi. Narādhama, ki ga obsodi Božanska Osebnost, lahko oživi svojo duhovno zavest samo po milosti bhakte.

Ko je Śrī Caitanya Mahāprabhu oznanjal načela bhāgavata-dharme oziroma vdanega služenja, je ljudem svetoval, naj ponižno poslušajo sporočilo Božanske Osebnosti. Bistvo tega sporočila najdemo v Bhagavad-gīti. Najnižji med ljudmi se lahko odrešijo samo s takim ponižnim poslušanjem, vendar pa žal nočejo niti prisluhniti tem sporočilom, kaj šele, da bi se prepustili volji Vsevišnjega Gospoda. Narādhame, najnižji ljudje, povsem zanemarjajo najpomembnejšo dolžnost človeškega bitja.

(3) Naslednja skupina duṣkṛtījev se imenuje māyayāpahṛta-jñānāḥ. To so ljudje, katerih obširno znanje je izničila slepilna materialna energija. Večinoma so zelo učeni – so veliki filozofi, pesniki, pisatelji, znanstveniki itd. – ker pa jih je zavedla slepilna energija, se ne pokoravajo Vsevišnjemu Gospodu.

Danes je veliko ljudi, ki spadajo v skupino māyayāpahṛta-jñānāḥ, in najdemo jih celo med proučevalci Bhagavad-gīte. Gītā v jasnem in preprostem jeziku pravi, da je Śrī Kṛṣṇa Vsevišnji Gospod. Nihče Mu ni enak in nihče ni večji od Njega. Omenjen je kot oče Brahme, izvornega očeta vseh ljudi. Rečeno je tudi, da Śrī Kṛṣṇa ni le oče Brahme, temveč tudi oče vseh živih bitij v vseh življenjskih vrstah. Izvor brezosebnega Brahmana in Paramātme je, Nadduša, ki prebiva v srcu vsakega živega bitja, pa je Njegov popolni del. Śrī Kṛṣṇa je izvor vsega, zato bi se moral vsakdo predati Njegovim lotosovim stopalom. Kljub tem jasnim izjavam pa ljudje iz skupine māyayāpahṛta-jñānāḥ omalovažujejo Vsevišnjega Gospoda in menijo, da je zgolj navaden človek. Taki ljudje ne vedo, da je telo tistih, ki so dobili neprecenljivo človeško obliko življenja, ustvarjeno po večni, transcendentalni podobi Vsevišnjega Gospoda.

Vse razlage Gīte, ki so jih zunaj sistema paramparā napisali nepooblaščeni ljudje iz razreda māyayāpahṛta-jñānāḥ, so zgolj ovire na poti duhovnega spoznavanja. Taki zaslepljeni razlagalci se ne predajo lotosovim stopalom Śrī Kṛṣṇe in tudi drugih ne učijo, naj to storijo.

(4) Zadnja skupina duṣkṛtījev se imenuje āsuraṁ bhāvam āśritāḥ, ljudje z demonskimi načeli. To je razred odkritih ateistov. Nekateri od njih trdijo, da Vsevišnji Gospod nikakor ne more sestopiti v materialni svet, ne morejo pa navesti nobenega prepričljivega razloga, zakaj ne. Drugi pravijo, da je podrejen brezosebnemu Brahmanu, čeprav Gītā trdi nasprotno. Ker ateisti omalovažujejo Vsevišnjo Božansko Osebnost, predstavljajo ljudem številne lažne inkarnacije Boga, ustvarjene v tovarni njihovih možganov. Taki ljudje, katerih življenjsko načelo je obrekovati Božansko Osebnost, se ne morejo predati lotosovim stopalom Śrī Kṛṣṇe.

Śrī Yāmunācārya Albandaru iz južne Indije je dejal: „O moj Gospod! Tvoje odlike, značilnosti in dejanja so izjemni, vsi razodeti spisi v vrlini potrjujejo, da si oseba, in veliki modreci, ki slovijo po globini poznavanja transcendentalne znanosti in božanskih odlikah, Te priznavajo za Vsevišnjo Božansko Osebnost, za brezbožneže pa si kljub temu nedoumljiv.“

Tu opisane skupine ljudi, namreč (1) veliki neumneži, (2) najnižji med ljudmi, (3) filozofi in učenjaki, ki jih je zavedla Gospodova iluzorna energija, in (4) zapriseženi ateisti, se torej kljub nasvetom vseh svetih spisov in velikih modrecev nikoli ne predajo lotosovim stopalom Božanske Osebnosti.