VERZ 1

Ko bhakta bolj in bolj posluša o Vsevišnjem Gospodu, si pridobiva duhovno znanje. Metoda poslušanja je priporočena v Śrīmad-Bhāgavatamu, kjer je rečeno: „Pripovedi o Vsevišnji Božanski Osebnosti imajo veliko moč, kar lahko občutimo, če se o temah, povezanih z Vrhovnim Bogom, pogovarjajo bhakte.“ V družbi spekulativnih mislecev in akademskih učenjakov se nam to ne bo posrečilo, kajti gre za praktično znanje.

Bhakte neprestano služijo Vsevišnjemu Gospodu. Gospod pozna miselnost živega bitja, ki poskuša postati zavestno Kṛṣṇe, ve, kako iskreno je, in mu daje inteligenco, da bi lahko v družbi bhakt razumelo znanost o Kṛṣṇi. Pogovori o Kṛṣṇi imajo veliko moč, in srečnež, ki jim prisostvuje ter poskuša usvojiti znanje, zagotovo napreduje na poti duhovnega spoznavanja. Da bi Gospod Kṛṣṇa spodbudil Arjuno k nadaljnjemu napredovanju v vdanem služenju, mu v tem poglavju govori o temah, zaupnejših od tistih, ki mu jih je razkril do zdaj.

Začetek Bhagavad-gīte (prvo poglavje) je uvod v ostali del knjige. V drugem in tretjem poglavju Gospod podaja zaupno duhovno znanje. Sedmo in osmo poglavje sta neposredno povezana z vdanim služenjem, in ker nam pomagata razumeti metodo zavesti Kṛṣṇe, je znanje iz teh poglavij še zaupnejše. Deveto poglavje pa govori o čistem vdanem služenju in je zato najzaupnejše. Kdor ima najzaupnejše znanje o Kṛṣṇi, je na transcendentalni ravni, in četudi je v materialnem svetu, ne občuti zanj značilnega trpljenja. Vsakogar, ki ima iskreno željo po ljubečem služenju Vsevišnjemu Gospodu, moramo imeti po besedah Bhakti-rasāmṛta-sindhuja za osvobojenega, tudi če je še materialno pogojen. Tudi v desetem poglavju Bhagavad-gīte je rečeno, da je tak človek že dosegel osvoboditev.

Prvi verz devetega poglavja je posebej pomemben. Besedi idaṁ jñānam (to znanje) se nanašata na čisto vdano služenje, ki ima devet različnih oblik: poslušanje in petje o Gospodu, spominjanje in čaščenje Gospoda, služenje in posvečanje molitev Gospodu, izpolnjevanje Gospodovih ukazov, prijateljevanje z Gospodom in izročitev vsega Gospodu. Človek, ki se posveti tem devetim oblikam vdanega služenja, razvije duhovno zavest ali zavest Kṛṣṇe. Ko tako odstrani iz svojega srca vse materialne nečistoče, lahko razume znanost o Kṛṣṇi. Ni dovolj, če vemo le, da živo bitje ni materialno. To je lahko sicer začetek duhovnega spoznavanja, poznati pa moramo tudi razliko med dejavnostmi telesa in duhovnimi dejavnostmi tistega, ki se je prenehal enačiti s telesom.

V sedmem poglavju smo že govorili o brezmejni moči Vsevišnjega Gospoda, o Njegovih raznolikih energijah, o nižji in višji naravi ter o celotnem materialnem stvarstvu, deveto poglavje pa opisuje Gospodovo veličino.

V tem verzu zasluži posebno pozornost tudi beseda anasūyave. Ljudje, ki pišejo komentarje k Bhagavad-gīti, ponavadi zavidajo Kṛṣṇi, Vsevišnji Božanski Osebnosti, tudi če so visoko izobraženi. Celo največji učenjaki povsem napačno razlagajo Bhagavad-gīto. Ker zavidajo Kṛṣṇi, nimajo njihovi komentarji nikakršne vrednosti. Verodostojni komentarji so tisti, ki so jih napisali Gospodovi bhakte. Kdor zavida Kṛṣṇi, nikakor ne more drugim razložiti Bhagavad-gīte ali pa jim posredovati popolnega znanja o Kṛṣṇi. Tisti, ki kritizirajo Kṛṣṇo, ne da bi Ga poznali, so zelo nespametni. Komentarjev, ki so jih napisali taki ljudje, se moramo zato pazljivo izogibati. Kdor ve, da je Kṛṣṇa čista in transcendentalna Vsevišnja Božanska Osebnost, bo imel od teh poglavij veliko korist.