VERZ 2

To poglavje Bhagavad-gīte se imenuje krona znanja, kajti v njem najdemo bistvo vseh filozofskih naukov, predstavljenih v prejšnjih poglavjih. Najpomembnejši filozofi Indije so Gautama, Kaṇāda, Kapila, Yājñavalkya, Śāṇḍilya, Vaiśvānara in seveda Vyāsadeva, avtor Vedānta-sūtre. Na področju filozofije in transcendentalnega nauka znanja torej ne manjka. V tem verzu Gospod pravi, da je deveto poglavje Bhagavad-gīte krona znanja, bistvo vseh filozofij in vsega znanja iz Ved. To je najzaupnejše znanje. Zaupno ali transcendentalno znanje nam omogoča razumeti razliko med dušo in telesom. Krona oziroma vrhunec vsega zaupnega znanja pa je nauk o vdanem služenju, ki mu zato pravimo najzaupnejše znanje.

Večina ljudi nima tega zaupnega znanja, temveč ima samo znanje o zunanjem svetu. Sodobno izobraževanje daje ljudem možnost, da se seznanijo z mnogimi vedami: politiko, sociologijo, fiziko, kemijo, matematiko, astronomijo, tehniko itd. Na svetu je mnogo velikih univerz in drugih izobraževalnih ustanov, žal pa na nobeni od njih ne poučujejo znanosti o duši. Toda duša je najpomembnejša od vsega, kar je v telesu; brez nje nima telo nobene vrednosti. Kljub temu pa ljudje večino časa porabijo za zadovoljevanje telesnih potreb, ne meneč se za dušo, ki daje telesu življenje.

Od drugega poglavja Bhagavad-gīte naprej Kṛṣṇa večkrat poudarja pomembnost duše. Na samem začetku drugega poglavja Gospod pravi, da je telo umrljivo, duša pa neumrljiva (antavanta ime dehā nityasyoktāḥ śarīriṇaḥ). Znanje o tem, da se duša razlikuje od telesa ter da je po naravi nespremenljiva, neuničljiva in večna, je zaupno, vendar pa nam ne da jasne predstave o duši. Nekateri ljudje mislijo, da se duša razlikuje od telesa in da po njegovi smrti oziroma po osvoboditvi iz njega obstaja v praznini in postane brezosebna, kar pa ni res. Kako bi lahko duša, ki je v telesu tako dejavna, po osvoboditvi iz njega prenehala delovati? Duša je zmeraj dejavna. Ker je večna, tudi večno deluje, poznavanje njenih dejavnosti v duhovnem svetu pa je najzaupnejši del duhovnega znanja. Kṛṣṇa zato temu znanju pravi krona vsega znanja in najzaupnejša skrivnost.

V Vedah je rečeno, da je to znanje najčistejše, saj obravnava najčistejšo obliko delovanja. Padma Purāṇa govori o človekovih grešnih dejanjih in pojasnjuje, da je vsak greh rezultat prejšnjega greha. Tisti, ki delujejo iz želje po čutnem uživanju, morajo trpeti posledice svojih grešnih dejanj. Le-te so različnih oblik in so dozorele do različnih stopenj. Ko na primer posadimo seme drevesa, drevo ne zraste takoj; za to je potreben čas. Najprej požene majhna rastlina, iz nje pa zraste drevo, ki zatem cveti in obrodi sadove. Ljudje, ki so drevo posadili, si lahko takrat natrgajo njegovih cvetov in uživajo v njegovih sadovih. Kakor seme drevesa tudi grešno dejanje obrodi sadove šele po določenem času. Posledice greha dozorijo v več stopnjah. Človek je morda že prenehal grešiti, rezultat oziroma sad grešnega delovanja pa ga še čaka. Posledice nekaterih grehov so še v obliki semen, nekateri grehi pa so že obrodili sadove, ki jih doživljamo kot nesrečo in bolečino.

Osemindvajseti verz sedmega poglavja pravi, da se vdanemu služenju Vsevišnji Božanski Osebnosti, Kṛṣṇi, posvetijo tisti, ki so se popolnoma osvobodili posledic grehov ter delujejo samo pobožno in niso pod vplivom nasprotij materialnega sveta. Kdor vdano služi Vsevišnjemu Gospodu, je torej že osvobojen posledic vseh grehov. To je rečeno tudi v Padma Purāṇi:

Tisti, ki vdano služijo Vsevišnji Božanski Osebnosti, se postopoma osvobodijo posledic vseh svojih grehov: tako posledic, ki so že v obliki sadov, kakor tudi tistih, ki so komaj pognale, in tistih v obliki semen. Vdano služenje ima torej zelo veliko očiščevalno moč in se imenuje pavitram uttamam, najčistejše. Uttama pomeni transcendentalen. Tamas je materialni svet ali tema, uttama pa to, kar je nad materialnimi dejanji. Vdano služenje nikakor ni materialno, čeprav je včasih videti, da bhakte delujejo kakor navadni ljudje. Kdor ima duhovni vid in pozna nauk o vdanem služenju, ve, da to niso materialna, temveč duhovna dejanja, opravljena z vdanostjo Gospodu. Čista so, saj guṇe materialne narave nimajo vpliva nanje.

Vdano služenje je tako popolna metoda, da lahko njegove rezultate neposredno opazimo. Iz izkušenj namreč vemo, da človek, ki poje Kṛṣṇova sveta imena (Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare), ne da bi delal žalitve, občuti transcendentalno zadovoljstvo in se zelo hitro znebi vseh materialnih nečistoč. To smo videli na lastne oči. Kdor poleg tega, da posluša sveta imena, tudi širi znanje o vdanem služenju ali pa gibanju za zavest Kṛṣṇe pomaga pri opravljanju njegovega poslanstva, uvidi, da postopoma napreduje v duhovnem življenju. Duhovni napredek ni odvisen od človekove predhodne izobrazbe ali od njegovih sposobnosti. Sama metoda vdanega služenja je tako čista, da se z njeno uporabo tudi sami očistimo.

O tem govori tudi Vedānta-sūtra (3.2.26): prakāśaś ca karmaṇy abhyāsāt – „Vdano služenje ima tolikšno moč, da si vsakdo, kdor se mu posveti, nedvomno pridobi duhovno znanje.“ Primer za to je Nārada, ki je bil v prejšnjem življenju sin služkinje. Ni imel izobrazbe, pa tudi visokega porekla ni bil. Kadar je njegova mati služila velikim bhaktam, ji je Nārada pomagal, v njeni odsotnosti pa jim je včasih služil tudi sam. Nārada pravi:

V tem verzu iz Śrīmad-Bhāgavatama (1.5.25) Nārada učencu Vyāsadevi opisuje svoje prejšnje življenje. Pravi, da je kot deček štiri mesece služil čistim bhaktam in se tako zaupno družil z njimi. Včasih so modreci pustili na krožnikih nekaj hrane in deček, ki je pomival njihove krožnike, je želel ostanke pojesti. Z dovoljenjem velikih bhakt je to tudi storil in se tako osvobodil posledic vseh grehov. Postopoma je njegovo srce postalo čisto kakor srca modrecev. Veliki bhakte so opevali Gospoda in poslušali pripovedi o Njem ter tako uživali v nenehnem vdanem služenju. Enako zadovoljstvo je v teh dejavnostih sčasoma našel tudi Nārada, ki nadalje pravi:

Ker se je Nārada družil z modreci, ga je začelo privlačiti opevanje Gospoda in poslušanje o Njem in razvil je veliko željo po vdanem služenju. Vedānta-sūtra pravi: prakāśaś ca karmaṇy abhyāsāt – tistemu, ki z ljubeznijo in vdanostjo služi Gospodu, se vse znanje samo od sebe razodene in on ga lahko razume. To se imenuje pratyakṣa ali neposredna zaznava.

Beseda dharmyam pomeni „pot religije“. Nārada je bil sin služkinje. Nikoli ni hodil v šolo, temveč je le pomagal materi, ki je na srečo služila bhaktam. Nārada jim je kot otrok prav tako služil in je zaradi druženja z njimi dosegel najvišji cilj religije. Kot je rečeno v Śrīmad-Bhāgavatamu, je najvišji cilj religije vdano služenje (sa vai puṁsāṁ paro dharmo yato bhaktir adhokṣaje). Religiozni ljudje večinoma ne vedo, da je najvišja popolnost religije vdano služenje Gospodu. Kot smo že govorili v komentarju k zadnjemu verzu osmega poglavja (vedeṣu yajñeṣu tapaḥsu caiva), je za dosego samospoznanja potrebno znanje iz Ved. Nārada ni nikoli hodil v šolo duhovnega učitelja in ni poznal Ved, kljub temu pa je dosegel najvišji cilj proučevanja Ved. Vdano služenje ima tolikšno moč, da lahko celo tistega, ki se ne drži vseh religioznih pravil, povzdigne do najvišje popolnosti. Kako je to mogoče? Tudi to je pojasnjeno v Vedah: ācāryavān puruṣo veda. Kdor se druži z velikimi ācāryami, si lahko pridobi vse znanje, potrebno za dosego samospoznanja, četudi je neizobražen in ni nikoli proučeval Ved.

Vdano služenje prinese človeku veliko radost (su-sukham). Zakaj? Vdano služenje sestoji iz śravaṇaṁ kīrtanaṁ viṣṇoḥ; da bi služili Gospodu, je torej dovolj že, da prisluhnemo opevanju Gospoda ali pa obiskujemo filozofska predavanja verodostojnih ācārij o transcendentalnem znanju. Le sesti moramo ter jih poslušati in že si lahko pridobimo znanje. Zatem lahko tudi uživamo okusne jedi, darovane Bogu. Vdano služenje je zmeraj polno radosti. Gospodu lahko služi celo tisti, ki živi v največjem pomanjkanju. Gospod pravi patraṁ puṣpaṁ phalaṁ toyam: od bhakte je pripravljen sprejeti kakršen koli dar. Vsakdo lahko, ne glede na svoj družbeni položaj, daruje Gospodu vsaj list, cvet, sadež ali malo vode, kar je mogoče dobiti kjer koli, in če je dar ponujen z ljubeznijo, ga Gospod sprejme. V preteklosti je bilo veliko takih primerov. Veliki modreci s Sanat-kumāro na čelu so samo vdihnili vonj lističev tulasī, darovanih Gospodovim lotosovim stopalom, in tako postali veliki bhakte. Vdano služenje je torej zelo prijetno in prinaša veliko radost. Bog sprejme samo ljubezen, s katero Mu nudimo svoje darove.

V tem verzu je rečeno, da je vdano služenje večno, kar pomeni, da je prepričanje māyāvādījev napačno. Māyāvādīji včasih sicer navidez vdano služijo, vendar pa nameravajo nadaljevati le, dokler ne dosežejo osvoboditve, in mislijo, da bodo potem „postali eno z Bogom“. Takšno začasno in preračunljivo vdano služenje ni čisto. Pravo vdano služenje se po osvoboditvi nadaljuje. Bhakta služi Vsevišnjemu Gospodu tudi potem, ko odide v duhovni svet, v Božje kraljestvo. Ne želi si postati eno z Gospodom.

Kot bo opisano v nadaljevanju Bhagavad-gīte, se pravo vdano služenje začne po osvoboditvi. Živo bitje začne vdano služiti Gospodu, ko se osvobodi in doseže raven Brahmana, imenovano brahma-bhūta (samaḥ sarveṣu bhūteṣu mad-bhaktiṁ labhate parām). Vsevišnje Božanske Osebnosti ni mogoče razumeti samo s karma-yogo, jñāna-yogo, aṣṭāṅga-yogo ali katero koli drugo yogo. S temi vrstami yoge lahko naredimo majhen korak proti bhakti-yogi, Božansko Osebnost pa lahko spoznamo samo z vdanim služenjem. Tudi Śrīmad-Bhāgavatam pravi, da lahko nauk o Kṛṣṇi oziroma nauk o Bogu razumemo šele takrat, ko se očistimo z vdanim služenjem, predvsem s poslušanjem Śrīmad-Bhāgavatama in Bhagavad-gīte, kot ju razlagajo tisti, ki so dosegli samospoznanje. Evaṁ prasanna-manaso bhagavad-bhakti-yogataḥ. Boga lahko spozna le človek, čigar srce je očiščeno vsega slabega. Vdano služenje oziroma metoda zavesti Kṛṣṇe je torej krona izobrazbe in vsega zaupnega znanja ter najčistejša oblika religije. Zelo preprosto je in prinaša veliko radost, zato bi se mu moral vsakdo posvetiti.