Uvod

Rodil sem se v temi najgloblje nevednosti, duhovni učitelj pa me je razsvetlil z baklo znanja, zato se mu spoštljivo priklanjam.

Kdaj me bo Śrīla Rūpa Gosvāmī, ki je v materialnem svetu osnoval gibanje za izpolnitev želje Gospoda Caitanye, sprejel v zavetje svojih lotosovih stopal?

Spoštljivo se priklanjam lotosovim stopalom svojega duhovnega učitelja in stopalom vseh vaiṣṇav. Spoštljivo se priklanjam lotosovim stopalom Śrīla Rūpe Gosvāmīja, lotosovim stopalom njegovega starejšega brata Sanātane Gosvāmīja, ter lotosovim stopalom Raghunāthe Dāse, Raghunāthe Bhaṭṭe, Gopāle Bhaṭṭe in Śrīla Jīve Gosvāmīja. Spoštljivo se priklanjam Gospodu Kṛṣṇi Caitanyi, Gospodu Nityānandi, Advaiti Ācāryi, Gadādhari, Śrīvāsi in njihovim spremljevalcem. Spoštljivo se priklanjam Śrīmatī Rādhārāṇī in Śrī Kṛṣṇi ter Njunima spremljevalkama Śrī Laliti in Viśākhi.

O dragi Kṛṣṇa, Ti si prijatelj nesrečnih in izvor stvarstva. Gospodar vseh gopī si in ljubimec Rādhārāṇī. Spoštljivo se Ti priklanjam.

Spoštljivo se priklanjam Tebi, Rādhārāṇī, kraljica Vṛndāvane s poltjo, sijajno kakor topljeno zlato. O hči kralja Vṛṣabhānuja, zelo si draga Gospodu Kṛṣṇi.

Vaiṣṇave, Gospodovi bhakte, so kakor drevesa želja, saj lahko izpolnijo želje vsakogar. Polni so usmiljenja do padlih duš, zato se jim spoštljivo priklanjam.

Spoštljivo se priklanjam Śrī Kṛṣṇi Caitanyi, Prabhuju Nityānandi, Śrī Advaiti, Gadādhari, Śrīvāsi in vsem drugim, ki gredo po poti vdanega služenja.

Bhagavad-gītā je znana tudi kot Gītopaniṣada. Je ena najpomembnejših Upaniṣad in razodeva bistvo vedskega znanja. Ker obstaja v angleščini že veliko komentarjev h Bhagavad-gīti, bi utegnil kdo vprašati, čemu nam bo še eden. Pa naj pojasnim, zakaj je potrebna izdaja, ki je pred vami. Nedavno me je v Ameriki neka gospa prosila, naj ji priporočim kak angleški prevod Bhagavad-gīte. Čeprav so v Ameriki na voljo številne angleške izdaje Bhagavad-gīte, nisem ne tam ne v Indiji videl ene same, ki bi bila avtoritativna v pravem pomenu besede, saj so komentatorji večinoma zgolj izrazili lastno mnenje, ne da bi se dotaknili duha Bhagavad-gīte, kakršna je.

O duhu Bhagavad-gīte govori Gītā sama. Če na primer jemljemo zdravilo, se moramo pri tem držati priloženih navodil. Ne moremo ga jemati, kakor nas je volja ali pa po nasvetu prijatelja. Zdravilo je treba jemati, kot je predpisano na priloženih navodilih ali pa kakor nam naroči zdravnik. Podobno velja tudi za Bhagavad-gīto – sprejeti in razumeti jo moramo takšno, kot jo podaja sam govornik. Bhagavad-gīto je izgovoril Gospod Śrī Kṛṣṇa, ki je na sleherni strani Bhagavad-gīte imenovan Vsevišnja Božanska Osebnost, Bhagavān. Beseda bhagavān lahko označuje katerega koli mogočnega človeka ali polboga in tudi tukaj izraža, da je Gospod Śrī Kṛṣṇa velika osebnost, obenem pa se moramo zavedati, da je Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost. To potrjujejo vsi veliki ācārye (duhovni učitelji): Śaṅkarācārya, Rāmānujācārya, Madhvācārya, Nimbārka Svāmī, Śrī Caitanya Mahāprabhu in mnogi drugi priznani poznavalci Ved iz Indije. Gospod v Bhagavad-gīti tudi sam potrjuje, da je Vsevišnja Božanska Osebnost, Brahma-saṁhitā in vse Pūraṇe, predvsem Śrīmad-Bhāgavatam, znan tudi kot Bhāgavata Pūraṇa, pa Ga prav tako priznavajo za takšnega (kṛṣṇas tu bhagavān svayam). Bhagavad-gīto moramo zato razumeti tako, kot nas uči sam Gospod, Vsevišnja Božanska Osebnost.

V četrtem poglavju Gīte (4.1–3) Gospod pravi:

Gospod razlaga Arjuni, da je o tem sistemu yoge, o Bhagavad-gīti, najprej poučil boga Sonca, bog Sonca je to znanje predal Manuju, Manu pa Ikṣvākuju. Tako se je nauk o yogi prenašal po nasledstvu duhovnih učiteljev, od učitelja do učenca. Ker pa se je to znanje sčasoma izgubilo, ga Gospod znova razkriva, tokrat Arjuni na bojišču na Kurukṣetri.

Gospod pravi Arjuni, da mu razkriva to največjo skrivnost, ker je Arjuna Njegov bhakta in prijatelj. Jasno je torej, da je Bhagavad-gītā posebej namenjena Gospodovemu bhakti. Transcendentalisti so treh vrst: jñānīji (impersonalisti), yogīji (meditativni mistiki) in bhakte (Gospodovi vdani služabniki). Gospod tukaj jasno pravi Arjuni, da ga postavlja za prvi člen novega nasledstva duhovnih učiteljev (paramparā), saj je bilo staro nasledstvo prekinjeno. Gospod se je zato odločil začeti novo nasledstvo, po katerem naj bi se prenašalo isto znanje, kot ga je učil bog Sonca. Želel je tudi, da Arjuna znova razširi ta nauk po svetu ter s primerom pokaže, kako je treba razumeti Bhagavad-gīto. Gospod Kṛṣṇa je torej Arjuni izgovoril Bhagavad-gīto predvsem zato, ker je bil Arjuna Njegov bhakta, Njegov neposredni učenec in drag prijatelj. Bhagavad-gīto zato najlaže razume človek, ki ima podobne lastnosti kot Arjuna. Biti mora bhakta, kar pomeni, da mora imeti neposreden odnos z Gospodom. Kdor postane bhakta Gospoda Kṛṣṇe, se neposredno poveže z Gospodom. To je zelo obširna tema, na kratko pa lahko povemo, da bhakto veže z Vsevišnjim Gospodom eden od naslednjih petih odnosov:

1. pasivni odnos

2. aktivni odnos (odnos služenja Gospodu)

3. prijateljski odnos

4. starševski odnos

5. ljubezenski odnos

Arjuna je imel z Gospodom prijateljski odnos. Med njunim prijateljstvom in prijateljstvom v materialnem svetu je seveda ogromna razlika. Kṛṣṇo in Arjuno je vezalo transcendentalno prijateljstvo, kakršnega ne more biti deležen vsakdo. Seveda pa ima vsakdo edinstven odnos z Gospodom in ta odnos obudi, ko doseže popolnost v vdanem služenju. V svojem sedanjem stanju se ne spominjamo niti Vsevišnjega Gospoda niti svojega odnosa z Njim, pa vendar ima vsako od neštetih živih bitij večen odnos z Gospodom. Temu odnosu pravimo svarūpa. Z vdanim služenjem Gospodu lahko svojo svarūpo obudimo in tako dosežemo svarūpa-siddhi, stopnjo popolnosti, na kateri se znova zavedamo svojega naravnega položaja. Arjuna je bil torej bhakta, ki je imel z Vsevišnjim Gospodom prijateljski odnos.

Pobliže si moramo pogledati tudi, kako je Arjuna sprejel Bhagavad-gīto. To je razvidno iz desetega poglavja (10.12–14):

„Arjuna je rekel: Ti si Vsevišnja Božanska Osebnost, najvišje prebivališče, najčistejši in Absolutna Resnica. Večna, transcendentalna, izvorna oseba si, nerojena in največja. Vsi veliki modreci, kot so Nārada, Asita, Devala in Vyāsa, potrjujejo to resnico, zdaj pa mi jo razodevaš tudi Ti sam. O Kṛṣṇa, vse, kar si mi povedal, v celoti sprejemam kot resnično. Niti polbogovi niti demoni, o Gospod, Te ne morejo doumeti.“

Ko je Arjuna slišal Bhagavad-gīto, je Kṛṣṇo, Vsevišnjo Božansko Osebnost, priznal za paraṁ brahmo, Vrhovni Brahman. Vsako živo bitje je Brahman, vrhovno živo bitje, Vsevišnja Božanska Osebnost, pa je Vrhovni Brahman. Arjuna je nadalje dejal, da je Kṛṣṇa paraṁ dhāma (najvišje počivališče oziroma prebivališče vsega), pavitram (čist oziroma neomadeževan z materialno energijo), puruṣam (vrhovni uživalec), śāśvatam (večen), divyam (transcendentalen), ādi-devam (Vsevišnja Božanska Osebnost), ajam (nerojen) in vibhum (največji).

Morda kdo poreče, da je želel Arjuna s temi besedami samo laskati svojemu prijatelju Kṛṣṇi. Da bi Arjuna razpršil tovrstne dvome bralcev Bhagavad-gīte, je v naslednjem verzu podkrepil svoje besede poveličevanja in dejal, da poleg njega priznavajo Kṛṣṇo za Vsevišnjo Božansko Osebnost tudi veliki modreci Nārada, Asita, Devala, Vyāsadeva in drugi. Te velike osebnosti oznanjajo vedsko znanje, kakor so ga pojasnili predhodni ācārye. Zato Arjuna pravi, da ima vsako Kṛṣṇovo besedo za popolno. Sarvam etad ṛtaṁ manye: „Vse, kar si mi povedal, sprejemam kot resnično.“ Dodaja še, da je Gospoda zelo težko doumeti kot osebo in da Ga ne poznajo niti veliki polbogovi. Z drugimi besedami, Gospoda ne morejo doumeti niti bitja, ki presegajo ljudi. Kako naj potem Śrī Kṛṣṇo razume navaden človek, ki ni Njegov bhakta?

Bhagavad-gīti bi morali zato prisluhniti z vdanostjo. Ne bi smeli misliti, da smo enaki Kṛṣṇi, pa tudi ne, da je Kṛṣṇa zgolj velika ali celo samo navadna osebnost. Gospod Śrī Kṛṣṇa je Vsevišnja Božanska Osebnost. Ob besedah Bhagavad-gīte oziroma besedah Arjune (človeka, ki poskuša razumeti Bhagavad-gīto) bi morali Kṛṣṇo vsaj teoretično priznati za Vsevišnjo Božansko Osebnost, kajti s takim ponižnim pristopom bomo lahko razumeli Bhagavad-gīto. Kdor Bhagavad-gīte ne bere v ponižnem duhu, jo bo zelo težko razumel, kajti njeno sporočilo je velika skrivnost.

Kaj je pravzaprav Bhagavad-gītā? To je knjiga, katere namen je rešiti človeštvo iz teme materialnega bivanja. Vsakdo od nas se sooča s težavami, kar se je zgodilo tudi Arjuni, ko se je bil primoran bojevati v bitki na Kurukṣetri. Ker se je predal Śrī Kṛṣṇi, Mu je Gospod razodel Bhagavad-gīto. Materialni svet je izvor tesnobe za vsakogar, ne samo za Arjuno. Obstajamo v območju neobstoječega, vendar se zaradi tega ne bi smeli čutiti ogrožene, saj smo večni. Nekako smo se pač znašli v okolju, ki je asat. Asat pomeni tisto, kar ne obstaja.

Med ljudmi, ki trpijo v tem svetu, je le malo takih, ki dejansko poskušajo izvedeti, kdo so, zakaj so se znašli v težkem položaju in tako dalje. Dokler se človek ne predrami in se ne začne spraševati, zakaj trpi, dokler ne uvidi, da noče trpeti, temveč da bi se rad rešil vsega trpljenja, ga ne moremo imeti za človeka v polnem pomenu besede. Pravi človek postane šele, ko si začne postavljati taka vprašanja. Brahma-sūtra pravi temu vpraševanju brahma-jijñāsā. Athāto brahma-jijñāsā. Če se ne sprašujemo o naravi Absoluta, je vse, kar počnemo, brez vrednosti. Bhagavad-gīto lahko zato razume le tisti, ki se je začel spraševati, zakaj trpi, od kod je prišel in kam bo odšel po smrti. Tak iskren človek bi moral tudi globoko spoštovati Vsevišnjo Božansko Osebnost. Arjuna je izpolnjeval vse te pogoje.

Gospod Kṛṣṇa pride v materialni svet posebej zato, da bi ljudi, ki so pozabili na pravi cilj življenja, spomnil nanj. Med mnogimi tako prebujenimi jih je le nekaj, ki zares začenjajo doumevati svojo pravo naravo. Bhagavad-gītā je namenjena prav njim. Pravzaprav smo vsi žrtve nevednosti, vendar pa je Gospod zelo milosten do živih bitij, predvsem do ljudi, in zato je izgovoril Bhagavad-gīto ter tako poučil Svojega prijatelja Arjuno.

Ker je Arjuna prijatelj Gospoda Kṛṣṇe, je onstran nevednosti. Na bojišču Kurukṣetre se je znašel pod njenim vplivom samo zato, da bi Gospoda Kṛṣṇo vprašal o življenjskih problemih. Gospod je imel tako priložnost, da za dobro bodočih generacij odgovori na njegova vprašanja in ljudi pouči, kako naj delujejo, da bodo dosegli popolnost življenja.

Bhagavad-gītā osvetljuje pet temeljnih resnic. Najvišja med njimi je Bog. Poleg uvodne razlage znanosti o Bogu opisuje tudi naravni položaj živega bitja, jīve. Obstajajo īśvara, upravitelj, in jīve, živa bitja, ki so pod Njegovo upravo. Če živo bitje trdi, da je svobodno in da ni pod nikogaršnjo upravo, je noro. V vsakem pogledu je nadzorovano, vsaj dokler je v pogojenem stanju. Poleg īśvare (vrhovnega upravitelja) in jīv (upravljanih živih bitij) obravnava Bhagavad-gītā še prakṛti (materialno naravo), čas (trajanje materialnega stvarstva oziroma materialne narave v pojavni obliki) in karmo (delovanje). V materialnem stvarstvu so vsa živa bitja dejavna. Iz Bhagavad-gīte se torej naučimo, kdo je Bog, kdo so živa bitja, kaj je materialno stvarstvo, kako je le-to pod vplivom časa in kaj so dejavnosti živih bitij.

Iz Bhagavad-gīte je jasno, da je med petimi temeljnimi resnicami najvišji Vrhovni Bog ali Kṛṣṇa (imenujemo Ga lahko tudi bodisi Brahman, bodisi vrhovni upravitelj, ali pa Paramātmā). Živa bitja so po naravi enaka vrhovnemu upravitelju. Gospod se razlikuje od njih po tem, da nadzoruje delovanje celotne materialne narave, kar je pojasnjeno v Bhagavad-gīti. Materialna narava ni neodvisna, temveč je pod nadzorom Vsevišnjega Gospoda. Mayādhyakṣeṇa prakṛtiḥ sūyate sa-carācaram: „Materialna narava deluje pod Mojim nadzorom,“ pravi Gospod Kṛṣṇa. Kadar smo priča osupljivim dogodkom v materialni naravi, bi se morali zavedati, da je v ozadju nekdo, ki materialno naravo upravlja. Brez Njegovega vodstva ne bi moglo nič nastati. Otročje je misliti, da je svet brez upravitelja. Otrok je na primer ves osupel, ko vidi, da se avtomobil premika, ne da bi ga vlekel konj ali kakšna druga vprežna žival, odrasel človek pa ve, da se avtomobil premika zato, ker je v njem motor, katerega upravlja voznik. Vsevišnji Gospod je podoben vozniku avtomobila in upravlja vse, kar obstaja.

V Bhagavad-gīti je opisano, da so jīve ali živa bitja Gospodovi sestavni delci. Kakor je majhen delec zlata tudi sam zlato in kakor je kaplja morske vode slana, kot je slan ocean, tako imamo mi, živa bitja, kot delci vrhovnega upravitelja, īśvare ali Bhagavāna, Gospoda Śrī Kṛṣṇe, vse lastnosti Vsevišnjega Gospoda. Ker pa smo neznatni, podrejeni īśvare, so te lastnosti v nas prisotne v neznatni meri. Težnja po nadzorovanju materialne narave – ki se dandanes odraža v želji, da zavladamo vesolju oziroma planetom v njem – je v nas zato, ker je prisotna tudi v Kṛṣṇi. Čeprav bi radi upravljali materialno naravo, pa je dejstvo, da nismo vrhovni upravitelji. To je razloženo v Bhagavad-gīti.

Kaj pa je materialna narava? Bhagavad-gītā odgovarja tudi na to vprašanje in pojasnjuje, da je materialna narava nižja prakṛti ali nižja narava. Živa bitja so opisana kot višja prakṛti. Prakṛti, naj bo višja ali pa nižja, je zmeraj nadzorovana. Predstavlja ženski princip in je pod nadzorom Gospoda, kakor je žena pod nadzorom moža. Zmeraj je podrejena Gospodu. Tako živa bitja kot materialna narava so torej pod upravo Vsevišnjega. Kot uči Gītā, so živa bitja prakṛti, čeprav so sestavni delci Vsevišnjega Gospoda. O tem jasno govori sedmo poglavje. Apareyam itas tv anyāṁ prakṛtiṁ viddhi me parām / jīva-bhūtām: „Materialna narava je Moja nižja prakṛti, poleg nje pa obstaja še ena prakṛti - jīva-bhūtām ali živo bitje.“

Materialno naravo sestavljajo tri guṇe: vrlina, strast in nevednost, nad njimi pa je večni čas. Ob vzajemnem delovanju guṇ pride pod vplivom časa do dejavnosti ali karme. Živa bitja so dejavna že od vekomaj in zaradi svojih dejanj uživajo ali pa trpijo. Če si na primer poslovnež s trdim delom nakopiči veliko denarja, bo užival. Če denar v kupčiji izgubi, pa bo trpel. Podobno nam naše delovanje na vsakem področju življenja prinese uživanje ali pa trpljenje. Temu pravimo karma.

Bhagavad-gītā torej opisuje īśvaro (Vsevišnjega Gospoda), jīvo (živo bitje), prakṛti (naravo), kālo (večni čas) in karmo (delovanje). Gospod, živa bitja, materialna narava in čas so večni. Čeprav je prakṛti večna, pa obstaja v zaznavni obliki le določen čas. Nekateri filozofi zato pravijo, da je materialna narava nestvarna, vendar po vajšnavski filozofiji, filozofiji Bhagavad-gīte, to ne drži. Pojavni svet ni nestvaren. Dejanski je, vendar začasen. Primerjamo ga lahko z oblaki, ki se v deževni dobi pojavijo na nebu in zalivajo žitna polja. Ko je deževne dobe konec, se oblaki razkadijo, rastlinje, ki ga je hranil dež, pa se posuši. Na podoben način tudi materialni svet v določenih intervalih nastane, nekaj časa obstaja in nazadnje izgine. Tako deluje prakṛti. Ta cikel se ponavlja večno, torej je prakṛti večna in ni nestvarna. Gospod ji pravi „Moja prakṛti“. Materialna narava je Gospodova ločena energija. Živa bitja so prav tako energija Vsevišnjega Gospoda, le da niso ločena od Njega, temveč so večno povezana z Njim. Gospod, živa bitja, materialna narava in čas so torej večni. Karma, peti element, pa ni večna, čeprav njene posledice izkušamo že zelo dolgo. Naše delovanje nam že od vekomaj prinaša uživanje in trpljenje, vendar pa imamo možnost, da sadove svoje karme oziroma delovanja spremenimo. Koliko lahko vplivamo nanje, je odvisno od tega, kolikšno je naše znanje. Vsi delujemo na različne načine, ne vemo pa, kako bi morali delovati, da bi se rešili iz kroga dejanj in njihovih posledic. Bhagavad-gītā nas poučuje tudi o tem.

Vsevišnji Gospod, īśvara, ima vrhovno zavest. Živa bitja, jīve, so kot sestavni delci Vsevišnjega Gospoda prav tako zavestna. Živo bitje in materialna narava sta oba opisana kot prakṛti, Gospodova energija. Razlikujeta se po tem, da jīva ima zavest, materialna narava pa je nima. Jīva-prakṛti zato velja za višjo, saj so jīve zavestne, kakor je zavesten Gospod. Gospodova zavest je vrhovna, ne bi pa smeli misliti, da je taka tudi zavest jīve, živega bitja. Živo bitje nima vrhovne zavesti niti na stopnji najvišje popolnosti. Teorija, po kateri je to mogoče, je napačna. Živo bitje sicer je zavestno, nima pa absolutne oziroma vrhovne zavesti.

O razliki med jīvo in īśvaro govori trinajsto poglavje Bhagavad-gīte. Gospod je kṣetra-jña in je zavesten, kakor je zavestno živo bitje, toda živo bitje se zaveda samo svojega telesa, medtem ko se Gospod zaveda vseh teles. Ker prebiva v srcih vseh živih bitij, pozna želje vsake jīve. Tega ne bi smeli pozabiti. V trinajstem poglavju je pojasnjeno tudi, da Vsevišnji Gospod, Paramātmā, prebiva kot īśvara ali upravitelj v srcu vsakogar in usmerja živo bitje tako, da le-to deluje v skladu s svojimi preteklimi željami, na katere je pozabilo. Živo bitje se odloči delovati na določen način, potem pa se ujame v krog svojih dejanj in njihovih posledic (v krog karme). Ko zapusti eno telo, dobi drugo, kakor bi sleklo eno oblačilo in se odelo v drugo. Ko se tako seli, trpi posledice svojih preteklih dejanj. Svojo karmo pa lahko spremeni, če se dvigne do guṇe vrline in doume, kako mora delovati. To pomeni, da karma ni večna. Zato je rečeno, da so štirje od petih elementov (īśvara, jīva, prakṛti in kāla) večni, karma pa ne.

Vrhovno zavestni īśvara in živo bitje sta si podobna po tem, da je zavest obeh transcendentalna. Zavest ne nastane s spajanjem materialnih elementov. Ta razlaga je napačna. Bhagavad-gītā ne podpira teorije, po kateri se zavest poraja na določeni stopnji razvoja materije. Zavest živega bitja lahko pride pod vpliv materialnih okoliščin in se zato zdi materialna, kakor je svetloba, ki prihaja skozi obarvano steklo, navidez obarvana. Na Gospodovo zavest pa materialna energija nima vpliva. Gospod Kṛṣṇa pravi mayādhyakṣeṇa prakṛtiḥ. Ko sestopi v materialni svet, Njegova zavest ni pod vplivom materije. Če bi bila, Gospod ne bi bil sposoben govoriti o transcendentalnih temah, o kakršnih govori v Bhagavad-gīti. Transcendentalnega sveta ni mogoče opisati z zavestjo, ki je pod vplivom materialne energije. Gospod torej ni onečiščen z materijo, naša zavest pa v tem trenutku je nečista. Bhagavad-gītā zato uči, da jo moramo očistiti. Če bomo delovali s čisto zavestjo, bomo srečni. Delovanja nam ni treba opustiti, temveč ga moramo le očistiti. Potem se imenuje bhakti, in čeprav je navidez povsem običajno, ni pod vplivom materialne energije. Nepoučenemu se lahko zdi, da bhakta deluje kakor navaden človek, toda tak nevednež se ne zaveda, da delovanje bhakt in Gospoda ni oskrunjeno z nečisto, materialno zavestjo. Njihovo delovanje je onstran treh guṇ materialne narave. Ne smemo pa pozabiti, da je naša zavest v tem trenutku še vedno nečista.

Dokler je živo bitje pod vplivom materije, je v pogojenem stanju, v katerem ga slepi prepričanje, da je proizvod materialne narave. Takšna miselnost se imenuje lažni ego. Kdor je povsem prevzet od telesnega pojmovanja življenja, ne more razumeti svojega položaja. Kṛṣṇa je izgovoril Bhagavad-gīto, da bi Arjuno rešil takega pojmovanja. Telesnega pojmovanja življenja bi se morali znebiti; to je prva dolžnost transcendentalista. Kdor želi doseči osvoboditev, mora najprej spoznati, da se razlikuje od materialnega telesa. Osvoboditev (mukti) je stanje, v katerem živo bitje nima več materialne zavesti. To potrjuje Śrīmad-Bhāgavatam, kjer je rečeno: muktir hitvānyathā-rūpaṁ svarūpeṇa vyavasthitiḥ – doseči mukti pomeni osvoboditi se nečiste, materialne zavesti in razviti čisto zavest. Namen vseh navodil Bhagavad-gīte je, da obudijo to čisto zavest, zato Kṛṣṇa na koncu sprašuje Arjuno, če je njegova zavest zdaj čista. Čisto zavest ima, kdor deluje po Gospodovih navodilih. Živo bitje že ima zavest, saj je Gospodov sestavni delec, vendar se lahko zgodi, da pride pod vpliv guṇ materialne narave. Gospod pa je Vsevišnji, zato nikoli ne pride pod njihov vpliv. V tem je razlika med Njim in majhnimi individualnimi dušami.

Kaj pa je zavest? To je zavedanje lastnega jaza. In kdo je ta „jaz“? Človeku z nečisto zavestjo „jaz“ pomeni „Jaz sem gospodar in uživalec vsega, kar me obdaja.“ Materialni svet obstaja zato, ker vsako živo bitje misli, da je gospodar in stvarnik. Za materialno zavest sta značilni dve pojmovanji: „Jaz sem stvarnik“ in „Jaz sem uživalec“. Stvarnik in uživalec je v resnici Vsevišnji Gospod. Živo bitje ni kot Njegov sestavni delec niti stvarnik niti uživalec, temveč Njegov služabnik. Primerjamo ga lahko s strojnim delom, ki služi celotnemu stroju, ali z pa delom telesa, ki služi telesu kot celoti. Roke, noge, oči itn. so deli telesa, vendar vsi delajo za želodec. Z nogami hodimo, z rokami dajemo hrano v usta, z zobmi žvečimo – vsi telesni deli delujejo za zadovoljstvo želodca, kajti želodec je organ, preko katerega se hrani ves organizem, zato dobi vso hrano. Drevo raste, če zalivamo njegove korenine, telo pa je zdravo, če priskrbimo hrano želodcu. Da bi bili telesni deli zdravi, morajo delati za želodec. Podobno moramo mi, živa bitja, podrejena Vsevišnjemu Gospodu, zadovoljiti Gospoda, kajti On je uživalec in stvarnik. To nam bo prineslo korist, kakor imajo od hrane v želodcu korist tudi vsi drugi deli telesa. Če prsti poskušajo sami uživati hrano, namesto da bi jo dali želodcu, ne bodo uspešni. Glavni stvarnik in vrhovni uživalec je Vsevišnji Gospod, živa bitja pa bi Mu morala služiti. Tako bodo tudi sama uživala. Odnos med Gospodom in živim bitjem je kakor odnos med gospodarjem in služabnikom. Če je gospodar popolnoma zadovoljen, je zadovoljen tudi služabnik. Živo bitje bi zato moralo zadovoljiti Vsevišnjega Gospoda, ki je ustvaril ta svet, četudi si kot Gospodov del sámo želi biti stvarnik in uživalec materialnega sveta.

Bhagavad-gītā uči, da popolno celoto, Vrhovno Absolutno Resnico, sestavljajo vrhovni upravitelj, upravljana živa bitja, pojavni svet, večni čas in dejavnosti, ter podrobno opisuje vsakega od teh elementov. Popolna celota, Vrhovna Absolutna Resnica, je popolna Božanska Osebnost, Śrī Kṛṣṇa. Celotno stvarstvo je pojavna oblika Njegovih energij. On je popolna celota.

Gītā nadalje pojasnjuje, da je brezosebni Brahman prav tako podrejen popolni Vrhovni Osebi (brahmaṇo hi pratiṣṭhāham). Brahman je določneje opisan v Brahma-sūtri, kjer se primerja s sončnimi žarki. Brezosebni Brahman je bleščeči sijaj, ki se širi iz Vsevišnje Božanske Osebnosti. Spoznanje brezosebnega Brahmana in spoznanje Paramātme sta nepopolni spoznanji Absolutne Resnice. Nad njima je spoznanje Vsevišnje Božanske Osebnosti, Puruṣottame, kar je razloženo v petnajstem poglavju. Vsevišnja Božanska Osebnost je sac-cid-ānanda-vigraha. Brahma-saṁhitā se začenja z besedami īśvaraḥ paramaḥ kṛṣṇaḥ sac-cid-ānanda-vigrahaḥ / anādir ādir govindaḥ sarva-kāraṇa-kāraṇam – „Govinda, Kṛṣṇa, je vzrok vseh vzrokov. Je prvobitni vzrok ter utelešenje večnosti, vednosti in blaženosti.“ Če spoznamo brezosebni Brahman, spoznamo Gospodov prvi aspekt, sat ali večnost. Kdor spozna Paramātmo, spozna Njegova aspekta sat in cit, večnost in vednost. Spoznanje Božanske Osebnosti, Kṛṣṇe, pa obsega spoznanje vseh transcendentalnih aspektov Absolutne Resnice: sat, cit in ānande (večnosti, vednosti in blaženosti).

Nespametni ljudje mislijo, da je Absolutna Resnica brezosebna, dejansko pa je transcendentalna oseba, kar potrjujejo vsi vedski spisi. Nityo nityānāṁ cetanaś cetanānām (Kaṭha Upaniṣada 2.2.13). Kakor smo vsa individualna živa bitja osebe, je tudi Vrhovna Absolutna Resnica oseba. Spoznanje Božanske Osebnosti je popolno spoznanje vseh transcendentalnih aspektov Absoluta, vključno z Njegovo podobo. Popolna celota ni brezoblična. Če bi bil Absolut brez oblike ali pa bi bil v katerem koli pogledu manj popoln od Svojega stvarstva, potem ne bi mogel biti popolna celota. Popolna celota mora obsegati vse, kar je v okviru naše zaznave, pa tudi vse, kar jo presega, sicer ni popolna.

Popolna celota, Božanska Osebnost, Śrī Kṛṣṇa, ima brezmejne moči (parāsya śaktir vividhaiva śrūyate) in Bhagavad-gītā opisuje tudi, kako deluje preko njih. Pojavni oziroma materialni svet, v katerem bivamo, je sam zase prav tako popolna celota. Po filozofiji sāṅkhye je štiriindvajset elementov, ki začasno obstajajo v obliki materialnega univerzuma, ustvarjenih tako, da proizvajajo vse potrebno za vzdrževanje univerzuma. Potrebna ni nobena dodatna oskrba. Čas trajanja univerzuma je določen z energijo vrhovne celote, in ko se ta čas izteče, je začasno stvarstvo po popolnem načrtu popolnega uničeno. Majhne popolne enote, živa bitja, imajo vse možnosti, da spoznajo popolnega. Vsakršna nepopolnost, ki jo zaznavajo, je zgolj posledica njihovega nepopolnega znanja o popolnem. Bhagavad-gītā vsebuje torej popolno vedsko znanje.

Vedsko znanje je popolno in absolutno in hindujci ga sprejemajo kot takega. Na primer: po smṛti, vedskih spisih, se mora človek okopati in se tako očistiti, če se dotakne živalskega blata, obenem pa je kravje blato v Vedah opisano kot očiščevalno sredstvo. Na videz je to protislovje, pa vendar hindujci sprejemajo obe izjavi kot resnični, saj prihajata iz Ved. Kdor ju upošteva, nikakor ne bo ravnal narobe. Sodobna znanost je dokazala, da ima kravje blato dejansko antiseptične lastnosti. Vedsko znanje je torej popolno, in ker je brez napak, ne bi smeli dvomiti o njem. Bistvo vsega vedskega znanja najdemo v Bhagavad-gīti.

Vedsko znanje ni rezultat raziskav. Naše raziskovalno delo je nepopolno, saj imamo nepopolna čutila. Popolno znanje je tisto, ki sestopa po nasledstvu duhovnih učiteljev (paramparā), kot je opisano v Bhagavad-gīti. To znanje bi si morali pridobiti iz pravega vira, iz nasledstva duhovnih učiteljev, ki se začenja s samim Gospodom. Arjuna, katerega je Gospod Śrī Kṛṣṇa osebno poučil, je sprejel vse, kar mu je povedal Gospod. Ne bi smeli upoštevati samo enega dela Bhagavad-gīte, preostanek pa zavrniti. Bhagavad-gīto moramo sprejeti v celoti in je ne smemo po svoje razlagati ali pa kakor koli posegati v njeno vsebino. Gīto je treba brati kot spis, ki najbolj dovršeno podaja vedsko znanje. Vedsko znanje je transcendentalno, saj ga je izvorno razodel sam Gospod. Gospodove besede se imenujejo apauruṣeya, kar pomeni, da niso besede navadnega človeka iz materialnega sveta. Tak človek ima štiri pomanjkljivosti: (1) zagotovo dela napake, (2) nenehno je pod vplivom iluzije, (3) rad vara in (4) je omejen z nepopolnimi čuti. Zaradi teh lastnosti ne more podati popolnega znanja o vsepričujočem Gospodu.

Vedsko znanje ne prihaja od takih nepopolnih živih bitij, temveč od samega Gospoda. Ta ga je najprej razodel v srcu Brahme, prvega ustvarjenega živega bitja, Brahmā pa je potem to isto znanje predal svojim sinovom in učencem. Gospod je pūrṇam, popoln v vsakem pogledu, in ni podrejen zakonom materialne narave. Vedeti moramo, da je Gospod lastnik vsega v univerzumu in prvotni stvarnik, stvarnik Brahme. Brahmā je včasih imenovan pitāmaha, ded, ker pa ga je ustvaril Gospod, se Arjuna v enajstem poglavju obrača na Gospoda z besedo prapitāmaha.

Človek si ne bi smel ničesar lastiti, temveč bi moral biti zadovoljen s tistim, kar mu je namenil Gospod. Obstaja mnogo primerov, iz katerih se lahko naučimo, kako uporabiti, kar smo dobili od Gospoda. Na začetku Bhagavad-gīte, na primer, se je Arjuna odločil, da se ne bo bojeval v bitki na Kurukṣetri. Gospodu je dejal, da ne bi mogel živeti v kraljestvu, če bi pobil svoje sorodnike. Njegovo razmišljanje je bilo osnovano na telesnem pojmovanju življenja, kajti enačil se je s telesom, pa tudi svoje brate, nečake, svake, dede in druge sorodnike je videl samo v odnosu do svojega telesa. Zadovoljiti je želel torej telo. Da bi Gospod spremenil njegov način razmišljanja, je izgovoril Bhagavad-gīto, in na koncu se je Arjuna res odločil, da se bo po Gospodovem navodilu bojeval, rekoč: kariṣye vacanaṁ tava – „Ravnal bom, kakor si mi zapovedal.“

Ljudje v tem svetu se ne bi smeli prepirati kot mačke in psi. Z inteligenco bi morali doumeti pomembnost človeškega življenja in se odreči živalskemu obnašanju. Vsak človek bi moral poznati cilj življenja. K temu cilju nas usmerjajo vsi vedski spisi in bistvo njihovih naukov je podano v Bhagavad-gīti. Vede so namenjene ljudem, ne pa živalim. Če žival ubija druge živali, ni grešna, človek, ki ubija živali za zadovoljstvo neobvladanega jezika, pa je odgovoren za svoja dejanja, saj krši zakone narave. V Bhagavad-gīti je pojasnjeno, da obstajajo tri vrste delovanja, ki odgovarjajo trem guṇam materialne narave: vrlini, strasti in nevednosti. Na te tri skupine lahko razdelimo tudi hrano. Bhagavad-gītā vse to jasno razlaga, in če se držimo njenih napotkov, bo postalo naše življenje v vseh pogledih čisto, zato bomo nazadnje dosegli cilj, ki je onkraj materialnega sveta (yad gatvā na nivartante tad dhāma paramaṁ mama).

Ta cilj je večno, duhovno nebo in se imenuje sanātana. V materialnem svetu je vse minljivo. Vse nastane, nekaj časa obstaja, ustvari nekaj stranskih proizvodov, zatem pa postopoma izgine. To je zakon materialnega sveta in velja tako za materialno telo kot za sadež ali pa kar koli drugega. Onkraj začasnega materialnega sveta pa je še en svet, o katerem ne vemo ničesar. Ta svet je drugačne narave, saj je večen, sanātana. Jīva je prav tako sanātana in v enajstem poglavju je tako opisan tudi Gospod. Živa bitja imamo z Gospodom zaupen odnos, in ker smo Mu po naravi enaka – duhovno nebo, Vsevišnji Gospod in živa bitja smo vsi sanātana – je cilj Bhagavad-gīte predvsem, da nas znova zaposli z našo večno dejavnostjo, sanātana-dharmo. Zdaj se ukvarjamo z raznimi začasnimi dejavnostmi, če pa se jim odpovemo in začnemo delovati po navodilih Vsevišnjega Gospoda, bo postalo naše delovanje in s tem tudi naše življenje čisto.

Vsevišnji Gospod, Njegovo transcendentalno prebivališče in živa bitja so sanātana. Ko živo bitje vstopi v večno prebivališče Vsevišnjega Gospoda in se tam druži z Gospodom, je njegovo življenje popolno. Gospod je zelo ljubezniv do živih bitij, saj so le-ta Njegovi sinovi. V Bhagavad-gīti pravi, da je oče vseh živih bitij (sarva-yoniṣu... ahaṁ bīja-pradaḥ pitā). Čeprav imajo živa bitja glede na svojo karmo različna telesa, Gospod pravi, da je oče vsakega od njih. Zato pride iz Svojega prebivališča ter reši padle, pogojene duše in jih povabi nazaj v večno nebo. Tam večna živa bitja znova zaživijo v svojem večnem položaju in se večno družijo z Gospodom. Gospod se pojavi osebno, v obliki različnih inkarnacij, ali pa pošlje Svoje zaupne služabnike, ki pridejo bodisi kot Njegovi sinovi ali družabniki ali pa kot ācārye.

Sanātana-dharma torej ni sektaška religija, temveč večno opravilo večnih živih bitij, ki izvira iz njihovega odnosa do večnega Vsevišnjega Gospoda. Sanātana-dharma je, kot že rečeno, večna dejavnost živega bitja. Śrīpāda Rāmānujācārya je opredelil besedo sanātana kot „tisto, kar nima ne začetka ne konca“. Na podlagi njegove avtoritativne izjave bi morali biti prepričani, da sanātana-dharma nima ne začetka ne konca.

Beseda „religija“ se nekoliko razlikuje od besede sanātana-dharma. „Religija“ pomeni vero, ampak vero lahko spremenimo. Človek, ki izpoveduje določeno vero, lahko to vero opusti in sprejme drugo, sanātana-dharme pa ni mogoče spremeniti. Večnega živega bitja ni mogoče ločiti od njegovega večnega opravila, kakor vodi ni mogoče odvzeti tekočnosti, ognju pa ne toplote. Sanātana-dharma in živo bitje sta večno nerazdružljiva. Na podlagi avtoritativne izjave Śrīpāda Rāmānujācārye zato ne bi smeli dvomiti, da je sanātana-dharma brez začetka in brez konca. Kar nima ne začetka ne konca, ne more biti sektaško, saj je neomejeno. Pripadniki sektaških religij bodo mislili, da je sanātana-dharma prav tako sektaška, toda če dobro razmislimo in jo proučimo v luči sodobne znanosti, bomo uvideli, da je sanātana-dharma naravno opravilo vseh ljudi sveta in celo vseh živih bitij v vesolju.

Religije, ki niso sanātana, imajo začetek nekje v zgodovini človeštva, sanātana-dharma pa je brez začetka, saj večno spremlja živa bitja. Bhagavad-gītā in drugi verodostojni sveti spisi (śāstre) pravijo, da se živo bitje nikoli ne rodi in nikoli ne umre. Večno je in neuničljivo ter obstaja tudi po smrti minljivega materialnega telesa. Da bi bolje razumeli, kaj je sanātana-dharma ali večna religija, si pobliže poglejmo koren te sanskrtske besede. Dharma je nespremenljiva lastnost določene stvari. Vemo na primer, da ogenj oddaja toploto in svetlobo. Brez njiju ne bi bil več ogenj. Ugotoviti pa bi morali tudi, katera je bistvena značilnost živega bitja, kaj je tisto, kar nenehno spremlja živo bitje. Ta stalni spremljevalec je njegova večna lastnost in ta večna lastnost je njegova večna religija.

Ko je Sanātana Gosvāmī vprašal Śrī Caitanyo Mahāprabhuja, kaj je svarūpa živega bitja, mu je Gospod odvrnil, da je svarūpa ali naravno opravilo živega bitja služenje Vsevišnji Božanski Osebnosti. Če dobro razmislimo o tej trditvi Gospoda Caitanye, bomo zlahka uvideli, da vsako živo bitje neprenehoma služi kakemu drugemu živemu bitju. To počne na različne načine in tako uživa življenje. Živali služijo ljudem kakor služabniki gospodarju. A služi gospodarju B, B služi gospodarju C, C služi gospodarju D in tako dalje. Prijatelj na primer služi prijatelju, mati sinu, žena možu, mož ženi itd. Če s tega stališča proučimo vsa živa bitja, bomo ugotovili, da ni med njimi niti enega, ki ne bi služilo. Politik predstavi javnosti svoj predvolilni program, da bi ljudi prepričal o svoji zmožnosti, da jim služi. Volivci mu zato dajo svoje glasove in upajo, da bo koristno služil družbi. Lastnik trgovine služi kupcu, delavec pa lastniku podjetja. Ta služi svoji družini in družina služi narodu. Vidimo lahko torej, da ni živega bitja, ki ne bi služilo drugim, zato lahko z gotovostjo zaključimo, da je služenje neločljivi spremljevalec živega bitja in njegova večna religija.

Pa vendar ljudje glede na čas in okoliščine izpovedujejo določeno vero in se imajo bodisi za hindujce, bodisi za muslimane, bodisi za kristjane, ali budiste, ali pa pripadnike katere druge religije. Take religije niso sanātana-dharma. Hindujec lahko zamenja vero in postane musliman, musliman lahko postane hindujec, kristjan lahko prav tako prestopi v drugo vero itn. V nobenih okoliščinah pa sprememba vere ne spremeni dejstva, da je večno opravilo živega bitja služenje drugim. Hindujec, musliman in kristjan zmeraj komu služijo. Izpovedovati določeno vero zato ne pomeni opravljati sanātana-dharmo. Sanātana-dharma je služenje.

Odnos živega bitja z Vsevišnjim Gospodom temelji na služenju. Vsevišnji Gospod je vrhovni uživalec, mi, živa bitja, pa smo Njegovi služabniki. Ustvarjeni smo za Njegovo uživanje, in če se prepustimo večnemu uživanju z Njim, bomo srečni. Sicer ne moremo pričakovati sreče. Neodvisno od Gospoda ne moremo biti srečni, kakor noben del telesa ne more biti zadovoljen, če ne dela za želodec. Živo bitje je lahko srečno le, če s transcendentalno ljubeznijo služi Vsevišnjemu Gospodu.

Bhagavad-gītā ne odobrava čaščenja polbogov in služenja le-tem. V dvajsetem verzu sedmega poglavja Kṛṣṇa pravi:

„Tisti, katerih inteligenco so odnesle materialne želje, se predajo polbogovom in jih skladno s svojo naravo častijo po ustreznih pravilih.“ Tu je naravnost rečeno, da ljudje, ki so žrtve poželenja, častijo polbogove, in ne Vsevišnjega Gospoda, Kṛṣṇe. Kṛṣṇa ni sektaško ime Boga. „Kṛṣṇa“ pomeni najvišje zadovoljstvo in sveti spisi potrjujejo, da je Vsevišnji Gospod vir oziroma zakladnica vsega zadovoljstva. Vsakdo hrepeni po zadovoljstvu. Ānanda-mayo 'bhyāsāt (Vedānta-sūtra 1.1.12). Živa bitja so povsem zavestna, kakor je zavesten Gospod, in si želijo sreče. Gospod je zmeraj srečen, in če se živa bitja družijo z Njim in Mu služijo, tudi sama postanejo srečna.

Gospod pride v ta smrtni svet, da bi v Vṛndāvani razodel Svoje zabave, ki so polne sreče. Kṛṣṇove zabave s pastirčki, dekleti, kravami in drugimi prebivalci Vṛndāvane, so bile prežete s srečo. V Vṛndāvani so vsi živeli samo za Kṛṣṇo. Ker je želel Gospod Kṛṣṇa ljudem pokazati, da jim ni treba častiti polbogov, je celo odvrnil Svojega očeta, Nando Mahārājo, od čaščenja polboga Indre. Dovolj je, če častimo Vsevišnjega Gospoda, kajti končni cilj življenja je vrniti se v Njegovo prebivališče.

Prebivališče Gospoda Śrī Kṛṣṇe je opisano v šestem verzu petnajstega poglavja Bhagavad-gīte:

„Mojega najvišjega prebivališča ne razsvetljuje ne sonce, ne mesec, ne ogenj, ne elektrika. Tisti, ki ga dosežejo, se nikoli ne vrnejo v materialni svet.“

Ta verz opisuje večno nebo. Naše zdajšnje pojmovanje neba je materialno. Povezujemo ga s soncem, mesecem, zvezdami itn., v večnem nebu pa sonce, mesec, elektrika in ogenj niso potrebni, kajti duhovno nebo ožarja brahmajyoti, sijaj, ki se širi iz Vsevišnjega Gospoda. Dandanes ljudje z veliko težavo poskušajo izvedeti kaj več o drugih planetih, znanje o prebivališču Vsevišnjega Gospoda pa si lahko pridobimo brez težav. To prebivališče, ki se imenuje Goloka, je čudovito opisano v Brahma-saṁhiti (5.37): goloka eva nivasaty akhilātma bhūtaḥ. Gospod je večno v tem prebivališču, pa vendar Ga lahko dosežemo tudi iz tega sveta. Da bi nam to omogočil, pride v Svoji dejanski podobi, sac-cid-ānanda-vigrahi, tako da si ne bi zgolj predstavljali, kakšen je videti. Da si Ga ne bi po svoje zamišljali, Gospod sestopi tak, kakršen je, kot Śyāmasundara. Žal pa Ga neumneži omalovažujejo, ker pride kot eden izmed nas in se vede kakor navadno človeško bitje. To seveda ni razlog, da bi Ga imeli za sebi enakega. Gospod je vsemogočen in zato se nam pokaže v Svoji pravi podobi ter nam razodene zabave, ki so povsem enake zabavam v Njegovem prebivališču.

V bleščeči svetlobi duhovnega neba lebdi nešteto planetov. Brahmajyoti se širi z najvišjega planeta, Kṛṣṇaloke, v njegovi svetlobi pa počivajo planeti, ki so ānanda-maya oziroma cin-maya (nematerialni). Gospod pravi: na tad bhāsayate sūryo na śaśāṅko na pāvakaḥ / yad gatvā na nivartante tad dhāma paramaṁ mama. Tistemu, ki pride v duhovno nebo, se ni treba vrniti v materialni svet. V materialnem svetu se bomo srečali s štirimi življenjskimi nadlogami – rojstvom, smrtjo, boleznijo in starostjo – celo na najvišjem planetu (Brahmaloki), da o Mesecu niti ne govorimo. Tem štirim spremljevalcem materialnega življenja se ne moremo izogniti na nobenem planetu materialnega stvarstva.

Živa bitja potujemo z enega planeta na drugega, vendar željenih planetov ne moremo doseči z mehaničnimi sredstvi. Kdor bi rad odšel na kak drug planet, se mora držati ustrezne metode. Bhagavad-gītā govori tudi o tem: yānti deva-vratā devān pitṝn yānti pitṛ-vratāḥ. Za medplanetna potovanja ne potrebujemo mehaničnih vozil. Gītā nas uči: yānti deva-vratā devān. Mesec, Sonce in drugi višji planeti se imenujejo Svargaloka. Obstajajo tri skupine planetov: višji, srednji in nižji planetni sistem. Zemlja spada v srednji planetni sistem. Bhagavad-gītā opisuje preprosto metodo, s pomočjo katere lahko dosežemo višji planetni sistem (Devaloko): yānti deva-vratā devān. Potrebno je le, da častimo polboga, ki vlada planetu, na katerega želimo oditi, in tako lahko dosežemo Mesec, Sonce in vsak drug višji planet.

Vendar pa nam Bhagavad-gītā odsvetuje potovanje na kateri koli planet materialnega sveta, kajti četudi bi nas kak mehanični izum ponesel na Brahmaloko, najvišji planet v materialnem univerzumu (kar bi trajalo okrog 40 000 let, in le kdo bo živel tako dolgo?), bi se tam prav tako srečali z materialnim trpljenjem v obliki rojstva, smrti, bolezni in starosti. Tistega, ki pride na najvišjega od vseh planetov, na Kṛṣṇaloko, ali kateri koli drug planet duhovnega neba, pa ne doleti materialno trpljenje. Najvišji med planeti duhovnega neba se imenuje Goloka Vṛndāvana in je izvorni planet v prebivališču prvobitne Božanske Osebnosti, Śrī Kṛṣṇe. Vse to lahko preberemo v Bhagavad-gīti, ki nam kaže pot iz materialnega sveta in nas uči, kako lahko zaživimo blaženo življenje v duhovnem svetu.

Resnična podoba materialnega sveta je orisana v petnajstem poglavju Bhagavad-gīte. Gospod tam pravi:

Ta verz primerja materialni svet z drevesom, katerega korenine so zgoraj, veje pa spodaj. Drevo s koreninami zgoraj lahko vidimo z rečnega ali jezerskega brega, kajti drevo se na vodni gladini zrcali obrnjeno narobe. Veje se razraščajo navzdol, korenine pa navzgor. Materialni svet ni nič drugega kot odsev duhovnega sveta in je kot tak zgolj senca stvarnosti. Senca ni stvarna, vendar pa lahko iz nje sklepamo, da stvarnost obstaja. V puščavi ni vode, toda fatamorgana nam daje vedeti, da voda obstaja. V materialnem svetu ni vode, ni sreče. Prava voda oziroma dejanska sreča je v duhovnem svetu.

Gospod govori tudi o tem, kako doseči duhovni svet (Bg. 15.5):

To večno kraljestvo (padam avyayam) lahko dosežejo tisti, ki so nirmāna-moha. Kaj to pomeni? Ljudje si radi nadevajo različna poimenovanja. Nekdo si želi biti „profesor“, nekdo „doktor“, nekdo „predsednik“, kdo drug „bogataš“ ali „kralj“ itd. Vse dokler smo navezani na te nazive, bomo ostali navezani na telo, kajti to so poimenovanja materialnega telesa. Toda mi se razlikujemo od svojih teles, in ko to spoznamo, stopimo na prvo stopnico duhovnega spoznavanja. Naslednji pogoj je, da se rešimo vpliva treh guṇ materialne narave, kar lahko dosežemo s služenjem Gospodu. Če se ne navežemo na služenje Gospodu, se ne moremo znebiti navezanosti na guṇe materialne narave. Naša navezanost in želje po nazivih se porajajo iz poželenja, iz težnje po gospodovanju materialni naravi. Dokler se ne odpovemo tej težnji po gospodovanju, se ne moremo vrniti v kraljestvo Vsevišnjega, v sanātana-dhāmo. To večno kraljestvo, ki ni nikoli uničeno, lahko dosežejo tisti, ki se ne pustijo zapeljati čarom navideznega, materialnega uživanja in z vsem srcem služijo Vsevišnjemu Gospodu. Taki ljudje zlahka dosežejo najvišje prebivališče.

Gītā (8.21) pravi:

Avyakta pomeni nepojavno. Naši čutni zaznavi ni dostopen niti ves materialni svet. Naši čuti so tako pomanjkljivi, da ne moremo videti vseh zvezd in planetov v materialnem univerzumu. Seveda pa so vsi planeti opisani v vedski književnosti in tem opisom lahko verjamemo ali pa ne. Vedski spisi, predvsem Śrīmad-Bhāgavatam, opisujejo vse pomembnejše planete, o duhovnem nebu, ki je onstran materialnega sveta, pa pravijo, da je avyakta, nepojavno. Človek bi moral razviti gorečo željo po tem najvišjem kraljestvu, kajti tistemu, ki ga doseže, se ni treba vrniti v materialni svet.

O tem, kako doseči prebivališče Vsevišnjega Gospoda, govori tudi osmo poglavje:

„Kdor se ob koncu življenja, ko zapusti telo, spominja samo Mene, postane po naravi v trenutku enak Meni. O tem ni nobenega dvoma.“ (Bg. 8.5) Kdor ob smrti misli na Kṛṣṇo, po smrti odide k Njemu. Zmeraj bi se morali spominjati Kṛṣṇe, in če Ga imamo v mislih tudi v trenutku, ko zapustimo telo, bomo zagotovo odšli v duhovno kraljestvo. Mad-bhāvam se nanaša na duhovno naravo Vrhovnega Bitja. Vrhovno Bitje je sac-cid-ānanda-vigraha, kar pomeni, da je Njegovo telo večno ter polno vednosti in blaženosti. Naše sedanje telo ni sac-cid-ānanda. Ni sat (večno), temveč asat (minljivo). Prav tako ni cit, polno znanja, temveč je polno nevednosti. Ljudje ne vemo ničesar o duhovnem kraljestvu in celo naše znanje o materialnem svetu je nepopolno, saj nam je toliko stvari v njem neznanih. Materialno telo je tudi nirānanda – namesto da bi bilo polno blaženosti, je izvor nenehnega trpljenja. Naše sedanje telo je vzrok vsega trpljenja, ki ga doživljamo v materialnem svetu, ampak če to telo zapustimo v mislih na Kṛṣṇo, Vsevišnjo Božansko Osebnost, bomo takoj dobili telo, ki bo sac-cid-ānanda.

Menjanje teles v materialnem svetu poteka po določenih zakonitostih. Živo bitje umre, ko je določeno, kakšno telo bo dobilo v naslednjem življenju. O tem ne odloča samo, temveč višja živa bitja. Glede na to, kako delujemo v tem življenju, se po smrti bodisi dvignemo v višje življenjske vrste ali pa potonemo med nižje. Sedanje življenje je osnova za naslednje. Če se v tem življenju usposobimo za bivanje v Božjem kraljestvu, bomo po smrti materialnega telesa zagotovo dobili duhovno telo, kakršno je Gospodovo.

Kot že rečeno, obstaja več vrst transcendentalistov: brahma-vādīji, paramātma-vādīji in bhakte. Omenili smo že tudi, da je v brahmajyotiju (duhovnem nebu) nešteto duhovnih planetov. Njihovo število daleč presega število planetov materialnega sveta. Materialni svet obsega približno eno četrtino celotnega stvarstva (ekāṁśena sthito jagat). V njem je na milijone univerzumov z milijardami planetov, sonc, zvezd in mesecev. Pa vendar je materialni svet zgolj delec celotnega stvarstva. Večino stvarstva zavzema duhovni svet. Kdor želi postati eno z Vrhovnim Brahmanom, doseže brahmajyoti, sijaj Vsevišnjega Gospoda, in tako pride v duhovno nebo. Bhakta, ki bi se rad družil z Vsevišnjim Gospodom, pa odide na enega od neštetih planetov Vaikuṇṭhe in se tam druži z eno od popolnih emanacij Vsevišnjega Gospoda, z enim od štirirokih Nārāyaṇ, ki imajo različna imena (Pradyumna, Aniruddha, Govinda itd). Transcendentalisti se zato na koncu življenja osredotočijo bodisi na brahmajyoti, bodisi na Paramātmo, ali pa na Vsevišnjo Božansko Osebnost, Śrī Kṛṣṇo. Po smrti v vsakem primeru vstopijo v duhovno nebo, vendar le bhakte, tisti, ki so v neposrednem stiku z Vsevišnjim Gospodom, dosežejo planete Vaikuṇṭhe oziroma planet Goloko Vṛndāvano. Gospod dodaja, da o tem ni nobenega dvoma, zato bi morali Njegovim besedam brezpogojno verjeti. Tistega, kar se ne sklada z našimi predstavami, ne bi smeli zavreči. Gospodove besede bi morali sprejeti, kakor jih je sprejel Arjuna: „Verjamem vse, kar si mi povedal.“ Ker Gospod pravi, da vsakdo, kdor ob smrti misli Nanj (bodisi na Brahman, bodisi na Paramātmo ali pa na Vsevišnjo Božansko Osebnost), zagotovo vstopi v duhovno nebo, je to nedvomno res. Ni razloga, da tej trditvi ne bi verjeli.

V Bhagavad-gīti (8.6) najdemo tudi splošno pravilo glede cilja, ki ga živo bitje doseže po smrti. Po tem pravilu lahko vstopimo v duhovno kraljestvo, če se ob smrti spominjamo Vsevišnjega:

„Katero koli stanje bivanja ima človek v mislih, ko zapusti telo, o Kuntījin sin, to stanje nedvomno doseže.“ Ob tem moramo najprej razumeti, da je materialna narava pojavna oblika ene od energij Vsevišnjega Gospoda. Opis Gospodovih energij najdemo v Viṣṇu Purāṇi (6.7.61):

Vsevišnji Gospod ima nešteto raznolikih energij, ki so živim bitjem nedoumljive. Kljub temu pa so veliki modreci, osvobojene duše, te energije proučili in jih razdelili na tri skupine. Vse energije so viṣṇu-śakti, kar pomeni, da so energije Gospoda Viṣṇuja. Prva energija je parā, transcendentalna. Del te energije so tudi živa bitja, o čemer smo že govorili. Ostale energije so materialne in so v guṇi nevednosti. Po smrti bodisi ostanemo v območju nižje energije, v materialnem svetu, ali pa odidemo v duhovni svet. Kot pravi Bhagavad-gītā (8.6):

„Katero koli stanje bivanja ima človek v mislih, ko zapusti telo, o Kuntījin sin, to stanje nedvomno doseže.“

Naše misli se vrtijo bodisi okrog materialne bodisi okrog duhovne energije. Kako jih lahko preusmerimo z materialne energije na duhovno? Misli nam z materialno energijo prežemajo časopisi, revije, romani itd. Namesto da se zatopimo v tako branje, bi se morali osredotočiti na vedsko književnost. Veliki modreci so zato sestavili številne vedske spise, kot so na primer Purāṇe. Purāṇe niso izmišljene zgodbe, temveč zgodovinski zapisi. V Caitanya-caritāmṛti (Madhya 20.122) najdemo naslednji verz:

Pozabljiva živa bitja, pogojene duše, so pozabila na svoj odnos z Vsevišnjim Gospodom in so zatopljena v misli o materialnih stvareh in dogodkih. Kṛṣṇa-dvaipāyana Vyāsa je v želji, da bi preusmeril njihove misli na duhovno stvarnost, napisal številne vedske spise. Najprej je razdelil Vedo na štiri dele, te je potem razložil v Purāṇah, za preprostejše ljudi pa je napisal Mahābhārato, ki vsebuje tudi Bhagavad-gīto. Vse vedske spise je zatem povzel v Vedānta-sūtri, v pomoč bodočim generacijam pa je k njej napisal tudi komentar z naslovom Śrīmad-Bhāgavatam. Kakor materialisti nenehno prebirajo časopise, revije in najrazličnejše materialistične knjige, tako bi morali mi zmeraj proučevati spise, ki nam jih je zapustil Vyāsadeva. To nam bo omogočilo, da se ob smrti spomnimo Vsevišnjega Gospoda. Gospod nam priporoča samo to pot in nam zagotavlja, da nas na koncu čaka uspeh: „O tem ni nobenega dvoma.“

„Zato, o Arjuna, zmeraj misli Name v podobi Kṛṣṇe, istočasno pa se bojuj ter tako opravi svojo dolžnost. Če svoja dejanja posvetiš Meni ter um in inteligenco usmeriš Name, boš brez dvoma prišel k Meni.“ (Bg. 8.7)

Kṛṣṇa ni svetoval Arjuni, naj zgolj misli Nanj in opusti svojo dolžnost. Gospodovi nasveti niso nikoli nepraktični. Da bi v materialnem svetu lahko vzdrževali svoje telo, moramo delati. Glede na dejavnosti posameznikov se človeška družba deli na štiri družbene stanove: brāhmaṇe, kṣatriye, vaiśye in śūdre. Dejavnosti brāhmaṇ, najinteligentnejšega sloja, se razlikujejo od dejavnosti kṣatrij, upraviteljev, trgovci in delavci pa prav tako opravljajo vsak svoje dolžnosti. Delavec, trgovec, upravitelj, poljedelec in tudi pripadnik najvišjega stanu (pisatelj, znanstvenik, teolog ipd.), morajo vsi delati, da bi se lahko vzdrževali. Gospod Kṛṣṇa zato pravi Arjuni, naj ne opusti svoje dolžnosti, temveč naj se med opravljanjem le-te spominja Njega (mām anusmara). Če se ne bi poskušal spominjati Kṛṣṇe zdaj, sredi boja za obstanek, se Ga ne bi mogel spomniti niti ob smrti. To nas uči tudi Gospod Caitanya, ki pravi: kīrtanīyaḥ sadā hariḥ – Gospodova sveta imena bi morali peti neprenehoma. Imena Vsevišnjega Gospoda se ne razlikujejo od samega Gospoda. Navodilo Gospoda Kṛṣṇe, naj zmeraj mislimo Nanj, in navodilo Gospoda Caitanye, naj nenehno pojemo Kṛṣṇova imena, se ne razlikujeta, saj sta Kṛṣṇa in Njegovo ime identična. Na absolutni ravni ni razlike med imenom in imenovanim. Zato bi morali zmeraj, brez prestanka peti Gospodova imena in si urediti življenje tako, da ne bomo Gospoda nikoli pozabili.

Kako lahko to storimo? Ācārye nam v odgovor navajajo primer poročene ženske, ki ima ljubimca, oziroma poročenega moškega, ki ima ljubico. Navezanost v takem odnosu je zelo močna. Kdor je tako zaljubljen, ves čas razmišlja o ljubljeni osebi. Žena nenehno razmišlja o srečanju z ljubimcem, tudi med opravljanjem gospodinjskih del. Postane celo bolj vestna gospodinja, da mož ne bi posumil o njeni zvestobi. Podobno bi se morali tudi mi stalno spominjati najvišjega predmeta ljubezni, Śrī Kṛṣṇe, in hkrati zelo skrbno izvrševati svoje materialne dolžnosti. Za to pa je potrebna močna ljubezen. Če zares ljubimo Vsevišnjega Gospoda, bomo lahko opravljali svojo dolžnost in obenem mislili Nanj. Ampak najprej moramo razviti močno ljubezen do Njega. Arjuna je na primer nenehno mislil na Gospoda Kṛṣṇo. Bil je Njegov stalni spremljevalec, obenem pa tudi bojevnik. Kṛṣṇa mu ni svetoval, naj se odpove boju in odide v gozd meditirat. Ko mu je opisal sistem yoge, je Arjuna priznal, da je ta metoda zanj pretežka.

„Arjuna je rekel: O Madhusūdana, sistem yoge, ki si ga na kratko opisal, se mi zdi nepraktičen in neizvedljiv, kajti um je nemiren in nestanoviten.“ (Bg. 6.33)

Gospod pa pravi:

„Od vseh yogījev je največji tisti, ki ima veliko vero, ki zmeraj misli Name ter Mi služi z ljubeznijo in vdanostjo. Tak yogī je najintimneje povezan z Menoj v yogi. To je Moja sodba.“ (Bg. 6.47) Kdor stalno misli na Vsevišnjega Gospoda, je torej hkrati najpopolnejši yogī, najboljši jñānī in največji bhakta. Gospod Kṛṣṇa v nadaljevanju pravi Arjuni, da se kot kṣatriya ne more izogniti boju. Mora se bojevati, hkrati pa naj misli Nanj, kajti tako se Ga bo lahko spomnil tudi ob smrti. Da bi dosegli Kṛṣṇo, Mu moramo popolnoma predani služiti s transcendentalno ljubeznijo.

Živo bitje pravzaprav ne deluje s telesom, temveč z inteligenco in umom. Če ju osredotoči na Vsevišnjega Gospoda, samodejno tudi čuti služijo Njemu. Na zunaj ostanejo čutne dejavnosti iste, zavest, s katero delujemo, pa je drugačna. Bhagavad-gītā nas uči, kako lahko inteligenco in um popolnoma osredotočimo na Gospoda. Taka osredotočenost nam bo odprla vrata v Gospodovo kraljestvo. Če služimo Kṛṣṇi z umom, Mu bomo samodejno služili tudi s čuti. Doseči popolno osredotočenost na Śrī Kṛṣṇo je velika umetnost in tudi skrivnost Bhagavad-gīte.

Sodobni človek si močno prizadeva poleteti na Mesec, ne stori pa ničesar, da bi se tudi duhovno dvignil. Kdor ima pred seboj še petdeset let življenja, bi moral to kratko obdobje posvetiti negovanju spominjanja na Vsevišnjo Božansko Osebnost. To je ena od oblik vdanega služenja.

Najlažja od teh devetih dejavnosti je śravaṇam, poslušanje. Če poslušamo Bhagavad-gīto, kot jo podaja človek, ki je dosegel samospoznanje, se bomo naučili misliti na Vrhovno Osebnost. To nam bo omogočilo, da se spominjamo Vsevišnjega Gospoda tudi ob koncu življenja, in ko zapustimo telo, bomo zato dobili duhovno telo, v katerem se bomo lahko družili z Gospodom.

Gospod nadalje pravi:

„O Arjuna, kdor meditira o Meni, Vsevišnji Božanski Osebnosti, in se Me nenehno spominja, ne da bi mislil na kar koli drugega, zagotovo pride k Meni.“ (Bg. 8.8)

Kṛṣṇe se ni težko spominjati, pa vendar se moramo te umetnosti naučiti od tistega, ki jo dobro obvlada. Tad-vijñānārthaṁ sa gurum evābhigacchet: obrniti bi se morali na človeka, ki je že razvil to sposobnost. Ker um ves čas bega naokrog, ga moramo z vadbo osredotočiti na podobo Vsevišnjega Gospoda, Śrī Kṛṣṇe, ali pa na Njegovo ime. Um je po naravi nemiren in vihra sem ter tja, ob zvoku Kṛṣṇovega imena pa se lahko umiri. Zato bi morali meditirati o paramaṁ puruṣam, Vsevišnjem Gospodu v duhovnem kraljestvu, duhovnem nebu, in tako se bomo lahko vrnili k Njemu. Pot do najvišjega duhovnega spoznanja, najvišjega cilja, je opisana v Bhagavad-gīti in to znanje je dostopno vsakomur. Nihče ni izvzet. Vsakdo lahko doseže Gospoda Kṛṣṇo, kajti vsakdo se Ga lahko spominja in posluša o Njem.

Gospod v nadaljevanju pravi (Bg. 9.32–33):

Vsevišnji Gospod pravi, da Ga lahko dosežejo tudi trgovec, padla žena in delavec ter celo najnižji med ljudmi. Za to ni potrebna visoko razvita inteligenca. H Gospodu v duhovno nebo lahko namreč odide vsakdo, kdor se drži načel bhakti-yoge in sprejme Vsevišnjega Gospoda za summum bonum, najvišji življenjski cilj. Kdor se ravna po načelih iz Bhagavad-gīte, lahko doseže popolnost in za vselej reši vse probleme življenja. To je smisel nauka Bhagavad-gīte.

Zaključimo lahko torej, da je Bhagavad-gītā transcendentalno delo, ki bi ga morali brati z veliko pozornostjo. Gītā-śāstram idaṁ puṇyaṁ yaḥ paṭhet prayataḥ pumān: kdor se drži navodil Bhagavad-gīte, se lahko povsem reši trpljenja in tesnobe. Bhaya-śokādi-varjitaḥ. V tem življenju se osvobodi vseh strahov, njegovo naslednje življenje pa bo duhovno. (Gītā-māhātmya 1)

Branje Bhagavad-gīte ima še en ugoden učinek:

„Tistega, ki bere Bhagavad-gīto zelo resno in iskreno, Gospod milostno zaščiti pred posledicami njegovih preteklih grehov.“ (Gītā-māhātmya 2) V zadnjem poglavju Bhagavad-gīte (18.66) Gospod zelo jasno pravi:

„Opusti vse vrste religije in se samo predaj Meni. Odrešil te bom posledic vseh grehov. Ne boj se.“ Gospod torej prevzame odgovornost za tistega, ki se Mu preda, in ga varuje pred posledicami vseh njegovih grehov.

„Če se vsak dan okopamo, se očistimo umazanije, če pa se vsaj enkrat okopamo v vodah Bhagavad-gīte, ki so kakor sveta voda reke Ganges, bo z nas odplaknjena vsa nečistoča materialnega življenja.“ (Gītā-māhātmya 3)

Ker je Bhagavad-gīto izgovoril sam Vsevišnji Gospod, nam ni treba brati nobenega drugega vedskega spisa. Dovolj je, da vsak dan pozorno poslušamo in beremo Bhagavad-gīto. V današnji dobi so ljudje tako zaposleni z materialnimi opravili, da ne bi zmogli prebrati vseh vedskih spisov. Vendar to tudi ni potrebno. Sama Bhagavad-gītā zadostuje, saj vsebuje bistvo vseh vedskih spisov, poleg tega pa jo je izgovoril sam Vsevišnji Gospod. (Gītā-māhātmya 4)

O Bhagavad-gīti je rečeno tudi:

„Kdor pije vodo reke Ganges, doseže odrešenje. Kaj potem reči o tistem, ki pije nektar Bhagavad-gīte? Bhagavad-gītā je zgoščeni nektar Mahābhārate, izgovoril pa jo je sam Gospod Kṛṣṇa, izvorni Viṣṇu.“ (Gītā-māhātmya 5) Bhagavad-gītā izvira iz ust Vsevišnjega Gospoda, reka Ganges pa iz Njegovih lotosovih stopal. Med Gospodovimi usti in Njegovimi stopali seveda ni razlike, pa vendar lahko na podlagi nepristranske primerjave zaključimo, da je Bhagavad-gītā celo pomembnejša od reke Ganges.

„Gītopaniṣada, Bhagavad-gītā, je bistvo vseh Upaniṣad in je kakor krava, Gospod Kṛṣṇa pa je spreten pastirček, ki to kravo molze. Arjuna je kakor tele, izvrstno mleko Bhagavad-gīte pa je namenjeno velikim modrecem in čistim bhaktam.“ (Gītā-māhātmya 6)

Dandanes si ljudje zelo želijo imeti en sam sveti spis, enega Boga, eno religijo in eno opravilo. Zato – ekaṁ śāstraṁ devakī-putra-gītam: naj bo en sam sveti spis, skupen za vse ljudi sveta – Bhagavad-gītā. Eko devo devakī-putra eva: naj bo en sam Bog za ves svet – Śrī Kṛṣṇa. Eko mantras tasya nāmāni yāni: naj bo le ena himna, ena mantra, ena molitev – petje Njegovega imena: Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Karmāpy ekaṁ tasya devasya sevā: in naj bo eno samo opravilo – služenje Vsevišnji Božanski Osebnosti.

Evaṁ paramparā-prāptam imaṁ rājarṣayo viduḥ. (Bhagavad-gītā 4.2) Bhagavad-gītā, kakršna je prihaja k nam po sledečem nasledstvu duhovnih učiteljev:

1. Kṛṣṇa
2. Brahmā
3. Nārada
4. Vyāsa
5. Madhva
6. Padmanābha
7. Nṛhari
8. Mādhava
9. Akṣobhya
10. Jaya Tīrtha
11. Jñānasindhu
12. Dayānidhi
13. Vidyānidhi
14. Rājendra
15. Jayadharma
16. Puruṣottama
17. Brahmaṇya Tīrtha
18. Vyāsa Tīrtha
19. Lakṣmīpati
20. Mādhavendra Purī
21. Īśvara Purī, (Nityānanda, Advaita)
22. Gospod Caitanya
23. Rūpa, (Svarūpa, Sanātana)
24. Raghunātha, Jīva
25. Kṛṣṇadāsa
26. Narottama
27. Viśvanātha
28. (Baladeva), Jagannātha
29. Bhaktivinoda
30. Gaurakiśora
31. Bhaktisiddhānta Sarasvatī
32. A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupāda