Četrta mantra
anejad ekaṁ manaso javīyo
nainad devā āpnuvan pūrvam arṣat
tad dhāvato ’nyān atyeti tiṣṭhat
tasminn apo mātariśvā dadhāti
anejat — nepremičen; ekam — eden; manasaḥ — kot um; javīyaḥ — hitrejši; na — ne; enat — temu Vsevišnjemu Gospodu; devāḥ — polbogovi, kot so Indra in drugi; āpnuvan — se lahko približajo; pūrvam — v ospredju; arṣat — hitro premikajoč; tat — On; dhāvataḥ — tiste, ki tečejo; anyān — druge; atyeti — prehiti; tiṣṭhat — ki ostaja na enem kraju; tasmin — v Njem; apaḥ — dež; mātariśvā — bogovi, ki nadzirajo veter in dež; dadhāti — dobavljajo.
Čeprav se Gospod, Božanska Osebnost, ne premakne iz Svojega prebivališča, je hitrejši od misli in vsakogar prehiti. Mogočni polbogovi se Mu ne morejo približati. Čeprav je na enem mestu, nadzira tiste, ki nas oskrbujejo z zrakom in dežjem. Odličnejši je od vsakogar.
Celo največji filozofi ne morejo z razglabljanjem razumeti Vsevišnjega Gospoda, Absolutne Božanske Osebnosti. Spoznajo Ga lahko samo bhakte, ki so prejeli Njegovo milost. V Brahma-saṁhiti (5.34) piše, da lahko filozof, ki ni Gospodov bhakta, na stotine milijonov let potuje po vesolju s hitrostjo vetra ali misli, pa bo na koncu spoznal, da je Absolutna Resnica še vedno neskončno daleč. Brahma-saṁhitā (5.37) nato opisuje, da se Vsevišnji Gospod, Absolutna Božanska Osebnost, večno zabava v Svojem božanskem prebivališču Goloki, hkrati pa lahko po Svojih nedoumljivih energijah kljub temu seže v vsak predel Svojega stvarstva. Viṣṇu Purāṇa primerja Njegove moči s toploto in svetlobo, ki se širita od ognja – tako Absolutna Božanska Osebnost vsepovsod širi svoje raznolike energije, čeprav se ne premakne iz Svojega duhovnega prebivališča.
Čeprav ima Gospod nešteto energij, jih lahko razdelimo v tri glavne skupine: notranja, mejna in zunanja. Vsaka od teh skupin ima še na stotine in milijone razdelkov. Vladajoče polbogove, ki so pooblaščeni za nadzorovanje in razdeljevanje naravnih virov, kot so zrak, svetloba in dež, uvrščamo v Gospodovo mejno energijo. V to skupino skupaj z ljudmi spadajo tudi nižja bitja. Materialni svet je stvaritev Gospodove zunanje energije, duhovno nebo, kjer je Božje kraljestvo, pa se širi iz Njegove notranje energije.
Tako so Gospodove energije navzoče vsepovsod. Čeprav se Gospod ne razlikuje od njih, jih ne bi smeli zamenjevati z Vrhovno Resnico. Prav tako si ne bi smeli napačno predstavljati, da je Vsevišnji Gospod brezosebno povsod porazdeljen ali da izgubi Svojo osebnost. Ljudje smo vajeni sklepati po svojih zmožnostih razumevanja, Vsevišnji Gospod pa ni podvržen našim omejenim predstavam. Prav zato nas Upaniṣade opozarjajo, da se Gospodu nihče ne more približati s svojo omejeno močjo.
V Bhagavad-gīti (10.2) Gospod pravi, da Ga celo veliki ṛṣiji in sure ne poznajo. Asure tako nimajo prav nobene možnosti, da bi razumeli Gospoda. Četrta mantra Śrī Īśopaniṣad zelo jasno nakazuje, da je Absolutna Resnica končno Absolutna Oseba, sicer ne bi po nepotrebnem opisovala številnih podrobnosti, ki dokazujejo Njegove osebne lastnosti.
Čeprav imajo posamezni delci Gospodovih energij vse Gospodove lastnosti, imajo omejeno območje delovanja in so zato omejeni. Delci niso celoti nikoli enaki, zato ne morejo doumeti Gospodove celotne moči. Nespametna in nevedna živa bitja, ki so pod vplivom materialne energije in so samo Gospodovi delci, poskušajo ugibati o Gospodovem transcendentalnem položaju. Śrī Īśopaniṣad nas opozarja, da je prazno razglabljanje o Gospodovi osebnosti jalovo početje. Človek bi si moral pridobiti znanje o Transcendenci od tistega, ki jo edini resnično pozna – od samega Gospoda, ki je vrhovni izvor Ved.
Vsakemu delcu Popolne Celote je dodeljena določena moč, da bi lahko deloval po Gospodovi volji. Ko živo bitje pozabi na svojo dolžnost, je pod vplivom māye, slepila. Zato nas Śrī Īśopaniṣad od samega začetka opozarja, naj dosledno igramo vlogo, ki nam jo je namenil Gospod. To ne pomeni, da duša nima svoje volje, ker pa je Gospodov delec, se mora ravnati tudi po Njegovi. Kadar svojo dejavno naravo izražamo pravilno in pametno ter se zavedamo, da je vse Gospodova energija, lahko oživimo svojo izvorno zavest, ki smo jo izgubili zaradi druženja z zunanjo energijo (māyo).
Vse moči in sposobnosti prejmemo od Gospoda, zato jih smemo uporabiti le za izpolnjevanje Njegove volje. Kdor ponižno služi s takim odnosom, lahko spozna Gospoda. Popolno znanje pomeni poznati Gospoda z vsemi Njegovimi značilnostmi in energijami ter vedeti, kako te delujejo po Njegovi volji. O teh stvareh Gospod govori v Bhagavad-gīti, ki je bistvo vseh Upaniṣad.