Prvi verz

KOMENTAR: Mahārāja Parīkṣit je v Śrīmad-Bhāgavatamu (6.1.9-10) Śukadevi Gosvāmīju zastavil vrsto tehtnih vprašanj. Eno se je glasilo: »Zakaj ljudje delajo pokoro, če ne morejo brzdati čutov?« Tat na primer zelo dobro ve, da ga policisti lahko ujamejo, in celo vidi, da so prijeli drugega tatu, pa vseeno še naprej krade. Izkušnje si pridobivamo s poslušanjem in opazovanjem. Kdor ni dovolj pameten, si jih nabira z opazovanjem, pametnejši pa s poslušanjem. Razumen človek se na podlagi zakonov in śāster (svetih spisov) zaveda, da ni dobro krasti, in ve, da tatove primejo in kaznujejo, zato ne krade. Tistega, ki je manj razumen, morajo zaradi kraje kaznovati, da bi se spametoval. Neumni malopridnež pa še naprej krade, tudi če sliši in vidi, da so druge tatove zaprli, ali pa so kaznovali celo njega samega. Čeprav odsluži kazen, takoj po vrnitvi iz zapora spet začne krasti. Zaporna kazen lahko velja za pokoro, toda od nje ni nobene koristi. Zato je mahārāja Parīkṣit vprašal:

Pokoro je primerjal s slonjim kopanjem. Slon se lahko temeljito okopa v reki, vendar se na bregu takoj posuje s peskom. Kakšna je korist od takega kopanja? Številni duhovni praktikanti pa pojejo mahā-mantro Hare Kṛṣṇa in hkrati počnejo veliko prepovedanih reči, saj mislijo, da bodo s petjem izničili žalitve. Od desetih žalitev, ki jih lahko zagrešimo pri petju Gospodovega svetega imena, se ta imenuje nāmno balād yasya hi pāpa-buddhiḥ, kar pomeni, da grešimo, zanašajoč se na moč petja mahā-mantre Hare Kṛṣṇa. Tako se tudi nekateri kristjani hodijo v cerkev spovedovat grehov, saj mislijo, da jih bosta spoved in pokora odrešili posledic grehov, storjenih med tednom. Takoj ko mine sobota in pride nedelja, pa spet začnejo grešiti in se zanašajo na to, da jim bo naslednjo soboto znova odpuščeno. Mahārāja Parīkṣit, najmodrejši kralj svojega časa, je obsojal takšno prāyaścitto oziroma pokoro. Śukadeva Gosvāmī, ki je bil enako prodornega duha, kot je bilo od duhovnega učitelja mahārāje Parīkṣita tudi pričakovati, je potrdil kraljevo mnenje o pokori. Grehov ne moremo izničiti s pobožnimi deli. Zato je prava prāyaścitta oziroma spokoritev to, da prebudimo svojo spečo zavest Kṛṣṇe.

Resnična pokora pomeni, da si s predpisanim postopkom pridobimo pravo znanje. Če se držimo higienskih napotkov, ne zbolimo. Človek bi se moral učiti po določenih načelih, da bi obudil svoje izvorno znanje. Takemu načrtno urejenemu življenju pravimo tapasya. Na raven pravega znanja oziroma zavesti Kṛṣṇe se lahko postopno dvignemo z askezo, spolno vzdržnostjo (brahmacaryo), obvladovanjem uma in čutov, dajanjem imetja v dobrodelne namene, resnicoljubnostjo, čistostjo in vadbo jogijskih āsan. Kdor pa ima tako srečo, da se druži s čistim bhakto, zlahka preseže jogijske vaje za obvladovanje uma, in sicer že s tem, da se drži predpisanih načel zavesti Kṛṣṇe (tako da se odreče zunajzakonski spolnosti, mesu, opojnim sredstvom in igram na srečo) in pod vodstvom verodostojnega duhovnega učitelja služi Vsevišnjemu Gospodu. To lahko pot nam priporoča Śrīla Rūpa Gosvāmī.

Najprej moramo obvladati govor. Vsi imamo zmožnost govorjenja, ki jo izkoristimo takoj, ko se nam ponudi priložnost. Če ne govorimo o zavesti Kṛṣṇe, brbljamo o vsemogočih neumnostih. Žabe na polju regljajo, vsakdo, ki ima jezik, pa hoče govoriti, tudi če nima povedati nič pametnega. Toda žabe z regljanjem vabijo kače, naj pridejo in jih požrejo. Čeprav privabljajo smrt, še naprej vneto regljajo. Govorjenje materialistov in zagovornikov impersonalistične filozofije, māyāvāde, lahko primerjamo z žabjim regljanjem. Ves čas govorijo neumnosti in tako kličejo smrt. Brzdanje govora pa ne pomeni zaobljube molka (pozunanjenega postopka maune), kot menijo māyāvādīji. Molk nam lahko nekaj časa koristi, vendar se na koncu izkaže za brezuspešnega. Po nauku Śrīla Rūpe Gosvāmīja obvladovanje govora pomeni ustrezno uporabo besed, in sicer za slavljenje Vsevišnjega Gospoda Śrī Kṛṣṇe (kṛṣṇa-kathā). Tako lahko slavimo Gospodovo ime, podobo, lastnosti in zabave. Kdor oznanja kṛṣṇa-kathā, ni nikoli v krempljih smrti. To je smisel obvladovanja težnje po govoru.

Nemirne ali vihrave misli (mano-vega) obvladamo tako, da jih osredotočimo na Kṛṣṇova lotosova stopala. Caitanya-caritāmṛta (Madhya 22.31) pravi:

Kṛṣṇa je kot sonce, māyā pa kot tema. Kadar sije sonce, ni govora o temi. In če je v naših mislih Kṛṣṇa, jih ne more vznemiriti vpliv māye. Jogijski postopek zanikanja vseh posvetnih misli nam ne bo pomagal. Nenaravno je, če poskušamo v umu ustvariti praznino, saj ta ne more trajati. Kdor pa ves čas misli na Kṛṣṇo in razmišlja, kako naj Mu najbolje služi, naravno obvlada misli.

Tako lahko obrzdamo tudi jezo. Popolnoma je sicer ne moremo premagati, če pa se jezimo le na tiste, ki blatijo Gospoda in Njegove bhakte, obvladujemo jezo na Kṛṣṇe zavesten način. Gospod Caitanya Mahāprabhu se je razjezil na nizkotna brata Jagāia in Mādhāia, ki sta zmerjala in udarila Nityānando Prabhuja. V Śikṣāṣṭaki je rekel: tṛṇād api sunīcena taror api sahiṣṇunā. »Morali bi biti ponižnejši od travne bilke in strpnejši od drevesa.« Vprašamo se lahko, zakaj se je potem Gospod razjezil. Gre za to, da mora biti iskren bhakta pripravljen prenašati vse žalitve na svoj račun, ognjevito pa se mora razjeziti na tiste, ki žalijo Kṛṣṇo ali Njegove čiste bhakte. Krodhe oziroma jeze ne moremo zadržati, lahko pa jo pravilno usmerimo. Hanumān je v jezi požgal Laṅko, vendar ga slavimo kot največjega bhakto Gospoda Rāmacandre. To pomeni, da je jezo pravilno usmeril. Drugi primer je Arjuna, ki se ni hotel bojevati, vendar je Kṛṣṇa razpihal njegovo jezo z besedami: »Moraš v boj!« Brez jeze se ne moremo bojevati. Lahko pa jo imamo v oblasti, ko jo uporabimo v služenju Gospodu.

Zdaj pa še o zahtevah jezika. Vsi vemo, da hoče jezik okušati slastne jedi. Na splošno mu ne bi smeli dovoliti hrane po izbiri, temveč bi ga morali obvladati tako, da mu ponudimo prasādo. Bhakte so pripravljeni jesti samo takrat, ko jim Kṛṣṇa dá prasādo. Tako lahko ukrotimo zahteve jezika. Prasādo bi morali jesti ob določenem času in ne bi smeli hoditi v restavracije ali slaščičarne, samo da bi ustregli kapricam jezika ali želodca. Če se ravnamo po načelu, da jemo samo prasādo, lahko obvladamo zahteve želodca in jezika.

Obrzdamo pa lahko tudi spolni nagon, tako da ga ne izživljamo po nepotrebnem. Spolovila bi morali uporabljati le za spočetje Kṛṣṇe zavestnih otrok, sicer pa ne. Gibanje za zavest Kṛṣṇe ne spodbuja sklenitve zakonske zveze za zadovoljevanje spolnih organov, ampak za spočetje takih otrok. Takoj ko otroci malo zrastejo, jih pošljemo[N]v gurukulo oziroma šolo, kjer jih vzgajamo, da bi postali bhakte, popolnoma zavestni Kṛṣṇe. Veliko takšnih otrok potrebujemo. Tisti, ki je zmožen vzgojiti take potomce, sme izkoristiti spolne organe.

Kdor se po Kṛṣṇe zavestnih metodah nauči popolnega samoobvladovanja, se lahko usposobi za verodostojnega duhovnega učitelja.

Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura v Anuvṛttiju, pojasnilu Upadeśāmṛte, pravi, da zaradi enačenja z materijo sprožimo tri vrste nagonov – težnjo po govoru, zahteve uma in telesne želje. Ko živo bitje postane žrtev teh treh nagonov, se mu življenje izjalovi. Kdor se jim trudi upirati, je tapasvī oziroma človek, ki živi po strogih načelih. S tako tapasyo se lahko izvijemo iz prijema zunanje, materialne energije Vsevišnje Božanske Osebnosti.

S težnjo po govoru mislimo nekoristno govorjenje, kot je besedičenje impersonalističnih filozofov, māyāvādījev, in tistih, ki hočejo uživati sadove svojega dela (tem strokovno pravimo karma-kāṇḍīji), ali pa materialistov, ki hočejo brez omejitev uživati življenje. Vse takšno govorjenje in pisanje je praktičen izraz težnje po govoru. Posledica te težnje je, da številni ljudje govorijo tja v en dan in pišejo na kupe nekoristnih knjig. Da bi se temu nagnjenju postavili po robu, moramo govor preusmeriti v teme o Kṛṣṇi. To pojasnjuje Śrīmad-Bhāgavatam (1.5.10-11):

»Besede, ki ne opevajo Gospoda, ki lahko sam posvetí celotno vesolje, so v očeh svetnikov romarski kraj za vrane. Ker popolni ljudje pripadajo duhovnemu svetu, v takih besedah ne najdejo nobenega zadovoljstva.«

»Po drugi strani pa je književnost, ki na široko opeva brezmejnega Vsevišnjega Gospoda in duhovno slavo Njegovega imena, slovesa, podob, zabav in tako naprej, čisto nekaj drugega. Polna je transcendentalnih besed, ki vnemajo revolucijo v brezbožnem življenju zavedene civilizacije tega sveta. Tako duhovno književnost poslušajo, opevajo in priznavajo popolnoma iskreni, čisti ljudje, tudi če ni popolno napisana.«

Nekoristnega in nesmiselnega govorjenja se torej lahko vzdržimo le, če govorimo o vdanem služenju Vsevišnji Božanski Osebnosti. Vedno bi si morali prizadevati, da moč govora izkoristimo samo za razvijanje zavesti Kṛṣṇe.

Nestanoviten um pa vznemirja dvoje, avirodha-prīti oziroma neobrzdana navezanost in virodha-yukta-krodha oziroma jeza, ki jo sproži razočaranje. Avirodha-prīti pomeni privrženost filozofiji māyāvāde, vero v sadove dela po karma-vādi in zaupanje v načrte, ki temeljijo na posvetnih željah. Jñānīji, karmīji in v načrtovanje zatopljeni materialisti navadno pritegnejo pozornost pogojenih duš. Ko pa posvetni ljudje ne morejo uresničiti načrtov in se njihova prizadevanja izjalovijo, se razjezijo. Jeza je posledica neuresničenih materialnih želja.

Obstajajo tudi tri vrste telesnih zahtev. To so zahteve jezika, želodca in spolnih organov. Vidimo lahko, da v telesu ti organi ležijo v ravni črti in da se telesne zahteve začnejo pri jeziku. Če nam uspe obrzdati jezik, tako da uživamo prasādo, bomo samodejno obvladali tudi želje želodca in spolnih organov. Śrīla Bhaktivinoda Ṭhākura v zvezi s tem pravi:

»O Gospod! Materialno telo je leglo nevednosti, čuti pa so blodnjak, ki nas vodi v smrt. Nekako smo padli v ocean materialnega čutnega uživanja. Med vsemi čutili je jezik najbolj lakomen in neobvladljiv, zato ga je v tem svetu zelo težko obrzdati. Dragi Kṛṣṇa, da bi nam pri tem pomagal, si nam iz dobrote dal okusno prasādo. Zato se je naužijmo, slavimo Śrī Śrī Rādho in Kṛṣṇo ter z ljubeznijo kličimo na pomoč Gospoda Caitanyo in Prabhuja Nityānando!«

Obstaja šest okusov oziroma ras, in če nas zamika kateri koli od njih, nas ima jezik v oblasti. Nekateri ljudje radi uživajo trupla v obliki mesa, rib, rakov, jajc in preostalih proizvodov iz semena in krvi. Drugi pa raje jedo špinačo in drugo zelenjavo ali mlečne izdelke, toda le zato, da bi potešili jezik. Človek, ki se zaveda Kṛṣṇe, naj bi se odrekel uživanju hrane za zadovoljitev čutov in tudi pretirani uporabi začimb, kot sta čili in tamarinda. Sredstva za tešenje prepovedanih želja so tudi betel, haritakī, betelovi oreščki, začimbe za pripravo betela za žvečenje, tobak, LSD, marihuana, opij, alkoholne pijače in pravi čaj. Vpliva māye se lahko rešimo tako, da uživamo izključno ostanke Kṛṣṇi darovanih jedi. Gospod Kṛṣṇa je sam predpisal hrano, ki naj Mu jo darujemo, in sicer zelenjavo, žito, sadje, mlečne izdelke in vodo. Kdor pa uživa prasādo le zaradi odličnega okusa in se zato prenajeda, ravno tako postane žrtev želje po potešitvi jezika. Śrī Caitanya Mahāprabhu nas je poučil, naj se izogibamo slastni hrani, tudi če je prasāda. Če Božanstvom darujemo okusne jedi zato, ker bi jih potem radi sami zaužili, pomeni, da popuščamo zahtevam jezika. Enako velja, če sprejmemo povabilo kakšnega bogataša zato, da bi nas pogostil z izbranimi jedmi. Caitanya-caritāmṛta (Antya 6.227) pravi:

»Kdor na vsakem koraku išče priložnost, da bi potešil slo po okusni hrani, in hoče ves čas streči željam želodca in spolnih organov, ne more doseči Kṛṣṇe.«

Omenili smo že, da jezik, želodec in spolni organi ležijo v ravni črti in sodijo v isto skupino. Gospod Caitanya je dejal: bhāla nā khāibe āra bhāla nā paribe. »Ne oblači se razkošno in ne jej okusnih jedi.« (Caitanya-caritāmṛta, Antya 6.236)

Tisti, ki imajo trebušne bolezni, vsaj po zgornjem opisu očitno ne morejo obvladovati zahtev želodca. Če si želimo jesti več, kot potrebujemo, si nakopljemo veliko življenjskih nevšečnosti. S postom ob določenih dneh, kot sta ekādaśī in janmāṣṭamī, pa lahko omejimo zahteve želodca.

Zdaj pa še nekaj o spolnem nagonu. Obstajata dve vrsti spolnih odnosov. Prvi so primerni oziroma zakonski, drugi pa neprimerni oziroma zunajzakonski. Ko človek dozori, se lahko poroči v skladu s pravili śāster in spolne organe uporabi za spočetje dobrih otrok. To je dovoljeno in skladno z verskimi načeli. V nasprotnem primeru utegne zahteve spolnih organov tešiti na številne nenaravne načine in brez omejitev. Kdor se vdaja spolnosti, ki po merilih śāster ni dovoljena, tako da razmišlja o njej, jo načrtuje, govori o njej, ima takšne spolne odnose ali pa spolne organe zadovoljuje umetno, je v krempljih māye. Ta navodila ne veljajo le za ljudi, ki imajo družino, temveč tudi za tyāgīje oziroma tiste, ki živijo v redu odpovedi. Śrī Jagadānanda Paṇḍita v sedmem poglavju Prema-vivarte pravi:

»Dragi brat, stopil si v red odpovedi, zato ne bi smel poslušati pogovorov o posvetnih temah ali v družbi razpravljati o njih. Na ženske ne smeš misliti niti v sanjah, saj ti zaobljuba ob vstopu v ta red prepoveduje druženje z njimi. Če bi se rad družil s Caitanyo Mahāprabhujem, se moraš zmeraj spominjati pripetljaja, ko je zavrgel Choṭo Haridāso. Ne jej izbranih jedi in ne oblači se imenitno. Vedno ostani ponižen in z vsem srcem služi Śrī Śrī Rādhi in Kṛṣṇi.«

Sklenemo lahko, da moramo tistega, ki je zmožen obvladovati šest telesnih nagnjenj, težnjo po govoru, izbruhe jeze ter zahteve uma, jezika, želodca in spolnih organov, imenovati svami ali gosvāmī. Svami pomeni gospodar, gosvāmī pa gospodar go oziroma čutov. Naziv svami dobi vsakdo, ki stopi v red odpovedi. To pa ne pomeni, da je gospodar družine, skupnosti ali družbe, biti mora gospodar čutov. Sicer mu ne bi smeli reči gosvāmī, temveč go-dāsa, služabnik čutov. Vsi svamiji in gosvāmīji bi morali iti po stopinjah šestih gosvāmījev iz Vṛndāvane in se popolnoma posvetiti transcendentalnemu služenju Gospodu z ljubeznijo. Go-dāse pa v nasprotju z njimi služijo čutom ali materialnemu svetu in ne počnejo ničesar drugega. Mahārāja Prahlāda je go-dāso imenoval tudi adānta-go oziroma tisti, ki ne obvladuje čutov. Adānta-go ne more postati Kṛṣṇov služabnik. V Śrīmad-Bhāgavatamu (7.5.30) je mahārāja Prahlāda rekel:

»Tisti, ki so sklenili, da bodo za zadovoljevanje čutov še naprej ostali v materialnem svetu, nimajo nobene možnosti, da bi postali zavestni Kṛṣṇe, niti z lastnim trudom, niti po napotkih drugih, niti z obojim skupaj. Neobvladani čuti jih vlečejo v najtemačnejše predele nevednosti in kot nori žvečijo že prežvečeno.«