Deseti verz

KOMENTAR: Dandanes skoraj vsak opravlja tako ali drugačno delo in si želi njegovih sadov. Tistim, ki delajo za posvetno korist, pravimo karmīji oziroma koristoljubni delavci. Vsa živa bitja v materialnem svetu so pod urokom māye. To opisuje Viṣṇu Purāṇa (6.7.61):

Modreci so energije Vsevišnje Božanske Osebnosti razdelili na tri vrste: duhovno, mejno in materialno. Materialna energija velja za tretjerazredno (tṛtīyā śaktiḥ). Živa bitja, ki so pod njeno oblastjo, včasih garajo kot psi in prašiči, samo da bi zadovoljila čute. Nekatere karmīje pa zaradi pobožnih dejanj že v tem ali naslednjem življenju močno pritegnejo razna žrtvovanja, opisana v Vedah. Tako po zaslugi pobožnosti odidejo na rajske planete. Tisti, ki se pri žrtvovanjih dosledno držijo vedskih napotkov, se dvignejo na Mesec ali planete nad njim. Bhagavad-gītā (9.21) pravi: kṣīṇe puṇye martya-lokaṁ viśanti. »Ko izkoristijo sadove tako imenovanih pobožnih dejanj, se vrnejo na Zemljo, ki se imenuje martya-loka, planet smrti.« Čeprav lahko pobožni ljudje dosežejo rajske planete in tam uživajo na tisoče let, se morajo vseeno vrniti na Zemljo, ko izkoristijo sadove pobožnega delovanja.

To čaka vse karmīje, tako pobožne kot brezbožne. Na svetu je veliko poslovnežev, politikov in drugih, ki jih zanima samo posvetna sreča. Za vsako ceno hočejo zaslužiti in se ne ozirajo na to, ali pri tem ravnajo pobožno ali ne. To so karmīji oziroma grobi materialisti. Med karmīji so tudi vikarmīji, ljudje, ki se ne ravnajo po vedskem znanju. Tisti, ki se ravnajo po njem, pa opravljajo žrtvovanja zato, da bi zadovoljili Gospoda Viṣṇuja in dobili Njegove blagoslove. Tako se dvignejo na višje planetne sisteme. Taki karmīji so nad vikarmīji, saj se držijo vedskih napotkov in so prav gotovo pri srcu Kṛṣṇi, ki v Bhagavad-gīti (4.11) pravi: ye yathā māṁ prapadyante tāṁs tathaiva bhajāmy aham. »Vsakogar nagradim tako, kakor se Mi preda.« Kṛṣṇa je tako dober, da izpolni želje tudi karmījem in jñānījem, kaj šele bhaktam. Čeprav karmīji včasih odidejo na višje planetne sisteme, morajo po smrti sprejeti novo materialno telo, vse dokler so navezani na sadove svojega dela. Kdor deluje pobožno, se lahko rodi med polbogovi na višjih planetih ali pa v kakšnih drugih okoliščinah, ki mu omogočijo višjo raven posvetne sreče. Tisti, ki ravnajo brezbožno, pa nazadujejo in se rodijo kot živali, drevesa ali druge rastline. Učeni svetniki ne odobravajo ravnanja takih ljudi (vikarmījev), ki si želijo sadov svojega dela in ne upoštevajo vedskih napotkov. Śrīmad-Bhāgavatam (5.5.4) pravi:

»Materialisti, ki garajo kot psi in prašiči, samo da bi zadovoljevali čute, so res nori. Za zadovoljitev čutov počnejo vsemogoče odvratne reči. Posvetno življenje ni niti najmanj primerno za razumnega človeka, saj mu prinese materialno telo, polno trpljenja.« Namen človeškega življenja je, da se rešimo treh vrst nadlog, ki spremljajo materialni obstoj. Tisti, ki si želijo sadov svojega dela, pa se žal obsedeno pehajo za denarjem in začasnim materialnim udobjem ter tako tvegajo padec v nižje življenjske vrste. Materialisti nespametno kujejo številne načrte za srečo v tem svetu. Ne ustavijo se in ne pomislijo, da bodo živeli samo določeno število let in da bodo morali večino časa služiti denar za zadovoljevanje čutov. Nazadnje pa se vsa njihova prizadevanja končajo s smrtjo. Taki ljudje ne razmišljajo o tem, da se lahko potem, ko zapustijo telo, utelesijo kot živali, drevesa ali druge rastline. Tako ves čas delujejo v nasprotju z življenjskim smislom. Že rodijo se nevedni, potem pa še nevedno ravnajo in mislijo, da jim stolpnice, veliki avtomobili, ugleden položaj in drugo prinašajo materialno korist. Ne zavedajo se, da bodo v naslednjem življenju nazadovali in da jih vsa dejanja vodijo le v poraz, parābhavo. Tako pravi Śrīmad-Bhāgavatam (5.5.5): parābhavas tāvad abodha-jātaḥ.

Zato bi si morali vsi prizadevati, da bi razumeli znanost o duši (ātma-tattvo). Kdor se ne dvigne na raven ātma-tattve, na kateri razume, da je duša in ne telo, ostaja v nevednosti. Eden med tisoči ali celo milijoni nevednih ljudi, ki samo zapravljajo čas z zadovoljevanjem čutov, si morda pridobi znanje in razume višje življenjske vrednote. Tak človek je jñānī. Zaveda se, da ga bo delovanje z željo po posvetni koristi vklenilo v materialni obstoj in ga prisililo k seljenju iz enega telesa v drugo. Śrīmad-Bhāgavatam z izrazom śarīra-bandha (ujetost v telesni obstoj) nakazuje, da se bomo morali tako dolgo seliti iz telesa v telo, dokler bomo zaradi še tako majhne želje po čutnem uživanju zatopljeni v karmo, delovanje za posvetno korist.

Jñānī je na višji stopnji kot karmī, ker se vsaj odreka slepemu čutnemu uživanju. Tako pravi Vsevišnja Božanska Osebnost. Čeprav jñānī ni v taki nevednosti (avidyi) kot karmī, pa vseeno velja za nevednega, če ne začne vdano služiti Kṛṣṇi. Tudi če ga drugi priznavajo za jñānīja oziroma zelo učenega, nima čistega znanja, saj ničesar ne ve o vdanem služenju in zato zanemarja čaščenje lotosovih stopal Vsevišnje Božanske Osebnosti.

Jñānī, ki začne vdano služiti Kṛṣṇi, se hitro dvigne nad navadnega jñānīja. Tak napreden človek je jñāna-vimukta-bhakti-parama. Kṛṣṇa v Bhagavad-gīti (7.19) opisuje, kako Mu jñānī začne vdano služiti:

»Kdor si po številnih rojstvih in smrtih pridobi pravo znanje, se preda Meni, saj ve, da sem vzrok vseh vzrokov in vse, kar obstaja. Taka velika duša je zelo redka.« Res moder je tisti, ki se preda Kṛṣṇovim lotosovim stopalom, vendar je taka velika duša, mahātmā, zelo redka.

Kdor po predpisanih načelih vdano služi Bogu in gre po stopinjah velikih bhakt, kot so Nārada, Sanaka in Sanātana, Ga lahko začne spontano ljubiti. Takrat je v očeh Vsevišnje Božanske Osebnosti nad drugimi. Bhakte, ki so razvili ljubezen do Boga, so vsekakor vzvišeni.

Med vsemi takimi bhaktami gopīje veljajo za najvišje, saj jim je pomembno le to, da ugodijo Kṛṣṇi, v zameno pa ničesar ne pričakujejo od Njega. Kṛṣṇa jih včasih zapusti in neznansko trpijo, vendar Ga vseeno ne morejo pozabiti. Ko je iz Vṛndāvane odšel v Mathuro, so bile močno potrte in so preostanek življenja prejokale, ker ni bil z njimi. Tako pravzaprav nikoli niso bile ločene od Njega, saj je razmišljanje o Njem enakovredno druženju z Njim. Še več, po zgledu Śrī Caitanye Mahāprabhuja je vipralambha-sevā oziroma premišljevanje o Kṛṣṇi, ko nismo z Njim, veliko boljša kot to, da Mu neposredno služimo. Gopīje so torej najbolj vzvišene med vsemi bhaktami, ki so razvili čisto ljubezen do Kṛṣṇe. Najvišja med njimi pa je Śrīmatī Rādhārāṇī. Nihče je ne prekaša v vdanem služenju. Celo Kṛṣṇa ne more razumeti Njenega razpoloženja, zato se je postavil v Njeno vlogo in na ta svet prišel kot Śrī Caitanya Mahāprabhu, samo da bi razumel Njena duhovna čustva.

Tako nas Śrīla Rūpa Gosvāmī postopoma pripelje do sklepa, da je Śrīmatī Rādhārāṇī najbolj vzvišena Kṛṣṇova služabnica in da je Njena kuṇḍa (jezero), Śrī Rādhā-kuṇḍa, najbolj vzvišen kraj. To potrjuje tudi citat iz Laghu-bhāgavatāmṛte (Uttara-khaṇḍa 45), ki ga navaja Caitanya-caritāmṛta:

»Vsevišnjemu Gospodu Kṛṣṇi (Viṣṇuju) je tako kot Śrīmatī Rādhārāṇī pri srcu tudi Njeno kopališče (Rādhā-kuṇḍa). Ona pa je najbolj vzvišena med vsemi gopījami, saj jo ima Gospod najraje.«

Zato bi se moral vsak, ki hoče razviti zavest Kṛṣṇe, nazadnje zateči k Rādhā-kuṇḍi in tam vse življenje vdano služiti Rādhi in Kṛṣṇi. To je sklepna misel Rūpe Gosvāmīja v desetem verzu Upadeśāmṛte.