VERZ 28
arjuna uvāca
dṛṣṭvemaṁ sva-janaṁ kṛṣṇa
yuyutsuṁ samupasthitam
sīdanti mama gātrāṇi
mukhaṁ ca pariśuṣyati
arjunaḥ uvāca – Arjuna je rekel; dṛṣṭvā – ko vidim; imam – vse te; sva-janam – sorodnike; kṛṣṇa – o Kṛṣṇa; yuyutsum – v borbenem duhu; samupasthitam – prisotne; sīdanti – drhtijo; mama – moji; gātrāṇi – udi; mukham – usta; ca – tudi; pariśuṣyati – se sušijo.
Arjuna je rekel: Dragi moj Kṛṣṇa, ko vidim pred seboj prijatelje in sorodnike v takem borbenem duhu, čutim, kako mi udi drhtijo in kako se mi usta sušijo.
Kdor je resnično vdan Gospodu, ima vse dobre lastnosti pobožnih ljudi in polbogov, kdor ni bhakta, pa kljub materialni usposobljenosti, pridobljeni z izobrazbo in kulturo, nima božanskih odlik. Ko je Arjuna na bojišču videl prijatelje in sorodnike, odločene, da se spopadejo, ga je kot bhakto takoj obšlo usmiljenje do njih. S svojimi vojaki je sočustvoval že od začetka, zdaj pa je čutil usmiljenje celo do vojakov nasprotne strani, saj je slutil njihovo neizbežno smrt. Ob tem so mu udi začeli drhteti, usta pa so se mu osušila. Njihov borbeni duh ga je osupnil. Skoraj vsa skupnost – vsi Arjunovi krvni sorodniki – je prišla, da bi se bojevala z njim. To je pretreslo ljubeznivega bhakto, kakršen je bil Arjuna. Čeprav to tukaj ni omenjeno, si zlahka predstavljamo, da Arjuni niso le drhteli udi in se mu sušila usta, temveč da je iz usmiljenja tudi jokal. To niso znaki šibkega značaja, temveč mehkega srca, značilnega za Gospodove čiste bhakte. V Śrīmad-Bhāgavatamu (5.18.12) je rečeno:
yasyāsti bhaktir bhagavaty akiñcanā
sarvair guṇais tatra samāsate surāḥ
harāv abhaktasya kuto mahad-guṇā
mano-rathenāsati dhāvato bahiḥ
„Kdor je neomajno vdan Božanski Osebnosti, ima vse odlike polbogov, kdor ni Gospodov bhakta, pa ima samo malo vredne materialne sposobnosti, saj ostaja na umski ravni in ga gotovo privlači blišč materialne energije.“