VERZ 36
pāpam evāśrayed asmān
hatvaitān ātatāyinaḥ
tasmān nārhā vayaṁ hantuṁ
dhārtarāṣṭrān sa-bāndhavān
sva-janaṁ hi kathaṁ hatvā
sukhinaḥ syāma mādhava
pāpam – greh; eva – vsekakor; āśrayet – bo zagotovo prišel nad; asmān – nas; hatvā – če ubijemo; etān – vse te; ātatāyinaḥ – napadalce; tasmāt – zato; na – nikoli; arhāḥ – pristojni; vayam – mi; hantum – ubiti; dhārtarāṣṭrān – Dhṛtarāṣṭrove sinove; sa-bāndhavān – skupaj s prijatelji; sva-janam – sorodnike; hi – vsekakor; katham – kako; hatvā – če ubijemo; sukhinaḥ – srečni; syāma – naj postanemo; mādhava – o Kṛṣṇa, mož boginje sreče.
Če pobijemo take napadalce, bomo zabredli v greh. Zatorej ni prav, da ubijemo Dhṛtarāṣṭrove sinove in svoje prijatelje. Kaj bomo imeli od tega, o Kṛṣṇa, mož boginje sreče, in kako bomo lahko srečni, če pobijemo lastne sorodnike?
Vede omenjajo šest vrst napadalcev. To so: (1) zastrupljevalec, (2) kdor podtakne ogenj v hiši, (3) kdor napade s smrtonosnim orožjem, (4) kdor oropa bogastvo, (5) kdor zasede tujo zemljo in (6) kdor ugrabi ženo. Take napadalce je treba pri priči ubiti in tako dejanje ni grešno. Ubije jih lahko vsak navaden človek, kar pa Arjuna ni bil. Bil je svetega značaja, zato je želel z napadalci temu primerno ravnati. Toda kṣatriyi tako svetništvo ne pristoji. Odgovoren človek v državni vladi vsekakor mora biti svet, ne sme pa biti strahopeten. Gospod Rāma je bil na primer tako svet, da si ljudje še danes želijo živeti v kraljestvu Gospoda Rāme (rāma-rājyi), nikakor pa ni bil strahopeten. Ko Ga je Rāvaṇa napadel in ugrabil Njegovo ženo Sīto, ga je Gospod Rāma pošteno kaznoval. Ta kazen je brez primere v svetovni zgodovini. Zavedati pa se moramo, da se je moral Arjuna spopasti z napadalci posebne vrste – to so bili namreč njegov ded, njegov učitelj, njegovi prijatelji, sinovi, vnuki itd. Arjuna je zato menil, da proti njim ne sme ukrepati tako ostro, kakor je potrebno proti navadnim napadalcem. Poleg tega naj bi sveti ljudje odpuščali. Pomembneje je, da izpolnjujejo te zapovedi, kot pa da se odzovejo politični nuji. Arjuna je menil, da bo bolje, če se vede svetniško in sorodnikom skladno z načeli religije prizanese, kakor pa da jih iz političnih razlogov ubije. Ni videl koristi v tem, da jih ubije samo zaradi minljive telesne sreče. Kraljestvo in užitki, ki jih le-to nudi, navsezadnje niso trajni. Čemu bi torej ubil lastne sorodnike in s tem tvegal življenje in možnost za večno odrešenje? Poseben pomen ima tudi beseda Mādhava, mož boginje sreče, s katero je Arjuna nagovoril Kṛṣṇo. Želel Mu je namigniti, naj ga kot mož boginje sreče ne napeljuje na dejanje, ki mu bo nazadnje prineslo nesrečo. Toda Kṛṣṇa nikoli ne prinese nesreče nikomur, še najmanj pa Svojim bhaktam.