VERZ 3

V sedmem poglavju (7.3) je rečeno: manuṣyāṇāṁ sahasreṣu kaścid yatati siddhaye – kdor si prizadeva doseči duhovno spoznanje, ni navaden človek; boljši je od milijonov navadnih ljudi, ki ne vedo ničesar o duhovnem spoznavanju. Med tistimi, ki resnično poskušajo spoznati svojo duhovno naravo, pa najvišjo stopnjo duhovnega spoznanja doseže, kdor spozna, da je Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost, nerojeni lastnik vsega, kar je. Samo na tej stopnji, ko se povsem zavemo Kṛṣṇovega vrhovnega položaja, se lahko osvobodimo posledic vseh grehov.

Gospod je v tem verzu opisan z besedo aja, „nerojen“, vendar pa se razlikuje od živih bitij, ki so v drugem poglavju Bhagavad-gīte prav tako imenovana aja. Gospod ni kakor živa bitja, ki se rojevajo in umirajo zaradi navezanosti na materijo. Pogojene duše menjujejo telesa, Njegovo telo pa je nespremenljivo. Gospod ostaja nerojen celo, kadar pride v materialni svet. V četrtem poglavju je zato rečeno, da se pojavi pod okriljem Svoje notranje, višje energije in da ni nikoli pod vplivom nižje, materialne energije.

V tem verzu je rečeno: vetti loka-maheśvaram – vedeti moramo, da je Gospod Kṛṣṇa vrhovni lastnik vseh planetov v univerzumu. Obstajal je pred stvarjenjem in se razlikuje od stvarstva. Vsi polbogovi so bili ustvarjeni v materialnem svetu, za Kṛṣṇo pa je rečeno, da ni bil ustvarjen, zato se razlikuje celo od velikih polbogov, kakršna sta Brahmā in Śiva. Ker je Gospod stvarnik Brahme, Śive in drugih polbogov, je Vrhovna Oseba, gospodar vseh planetov.

Śrī Kṛṣṇa se torej razlikuje od vsega ustvarjenega, in kdor to ve, se takoj osvobodi posledic vseh svojih grehov. Znanje o Vsevišnjem Gospodu si lahko pridobimo šele, ko se rešimo posledic vseh grešnih dejanj. Kot je rečeno v Bhagavad-gīti, lahko Gospoda spoznamo le z vdanim služenjem in nikakor drugače.

Kṛṣṇe ne bi smeli imeti za človeško bitje. Kot že rečeno, tako razmišljajo o Njem samo neumni ljudje. To je z drugimi besedami izraženo tudi v tem verzu. Kdor ni neumen, temveč je dovolj inteligenten, da lahko razume večno naravo Boga, je rešen posledic vseh svojih grehov.

Kṛṣṇa je znan kot Devakījin sin. Kako lahko potem rečemo, da je nerojen? To je pojasnjeno v Śrīmad-Bhāgavatamu: ko se je Kṛṣṇa pojavil pred Devakī in Vasudevo, se ni rodil kakor navaden otrok. Pojavil se je v Svojem izvornem telesu, zatem pa se je spremenil v navadnega otroka.

Vse, kar storimo po Kṛṣṇovem navodilu, je transcendentalno ter nima ugodnih in neugodnih posledic, kakršne imajo materialna dejanja. Prepričanje, da nekatere stvari v materialnem svetu prinašajo srečo, druge pa nesrečo, je samo proizvod uma, kajti v materialnem svetu ni ničesar obetajočega. Vse je neugodno, saj je neugodna sama materialna narava. Da nam lahko prinese srečo, si zgolj domišljamo. Resnično srečenosne so dejavnosti zavesti Kṛṣṇe, opravljene s čisto vdanostjo in v duhu služenja. Če si torej zares želimo, da bi nam naše delovanje prineslo srečo, moramo delovati po navodilih Vsevišnjega Gospoda. Ta navodila najdemo v avtoritativnih svetih spisih, kakršna sta Śrīmad-Bhāgavatam in Bhagavad-gītā, lahko pa jih dobimo tudi od verodostojnega duhovnega učitelja. Ker je duhovni učitelj predstavnik Vsevišnjega Gospoda, so navodila, ki jih dobimo od njega, navodila samega Gospoda. Duhovni učitelj, sveti ljudje in sveti spisi nas usmerjajo k istemu cilju in si v ničemer ne nasprotujejo. Če delujemo po njihovih navodilih, so naša dejanja brez posledic, kakršne imajo materialna pobožna in brezbožna dela. Transcendentalna zavest, s katero deluje bhakta, je zavest odpovedovanja. Takemu načinu delovanja pravimo sannyāsa. Kdor deluje iz dolžnosti, po ukazu Vsevišnjega Gospoda, in nima želje po sadovih svojega dela (anāśritaḥ karma-phalam), resnično živi v odpovedi, kar je rečeno v prvem verzu šestega poglavja Bhagavad-gīte. Pravi sannyāsī in yogī je tisti, ki deluje po navodilih Vsevišnjega Gospoda, ne pa tisti, ki si samo nadene oblačilo sannyāsīja ali pa se pretvarja, da je yogī.