VERZ 14
tataḥ sa vismayāviṣṭo
hṛṣṭa-romā dhanañ-jayaḥ
praṇamya śirasā devaṁ
kṛtāñjalir abhāṣata
tataḥ – potem; saḥ – on; vismaya-āviṣṭaḥ – prevzet od začudenja; hṛṣṭa-romā – ki se mu je zaradi velikega zanosa naježila koža; dhanañjayaḥ – Arjuna; praṇamya – ko je izkazal spoštovanje; śirasā – z glavo; devam – Vsevišnji Božanski Osebnosti; kṛta-añjaliḥ – s sklenjenimi rokami; abhāṣata – je spregovoril.
Arjuna je zatem zmeden, osupel in naježene kože spoštljivo priklonil glavo ter s sklenjenimi rokami začel moliti k Vsevišnjemu Gospodu.
Ko se je Arjuni razodel božanski prizor, se je njegov odnos do Kṛṣṇe takoj spremenil. Pred tem sta bila Kṛṣṇa in Arjuna prijatelja, zdaj, po razodetju, pa se Arjuna z velikim spoštovanjem priklanja Kṛṣṇi in Mu s sklenjenimi rokami posveča molitve, v katerih poveličuje Njegovo kozmično telo. Njegov odnos do Kṛṣṇe se je iz prijateljstva spremenil v osuplost. Veliki bhakte vidijo Kṛṣṇo kot vir vseh odnosov. Sveti spisi omenjajo dvanajst glavnih odnosov, ki jih je vse mogoče imeti s Kṛṣṇo. Rečeno je, da je Kṛṣṇa izvor vseh odnosov, ki obstajajo med dvema živima bitjema, med bogovi ter med Vsevišnjim Gospodom in Njegovimi bhaktami.
V Arjunovem odnosu do Kṛṣṇe je zdaj prevladalo začudenje, in čeprav je bil Arjuna po naravi zelo resen, miren in tih, je v tem začudenju postal zanosen. Naježene kože se je s sklenjenimi rokami začel spoštljivo priklanjati Vsevišnjemu Gospodu. Arjuna se seveda ni bal, temveč je bil prevzet od čudes, ki mu jih je razodel Vsevišnji Gospod. Zato ga je obšlo začudenje, ki je nadvladalo njegova naravna, topla prijateljska čustva in povzročilo tako vedenje.