VERZ 54

Kṛṣṇo lahko spoznamo samo s čistim vdanim služenjem. V tem verzu Gospod jasno govori o tem, tako da bi nepoklicani komentatorji, ki poskušajo razumeti Bhagavad-gīto s spekulativnim filozofiranjem, vedeli, da le zapravljajo čas. Nihče ne more razumeti Kṛṣṇe in tega, kako se je Gospod pred Svojimi starši pojavil v štiriroki podobi, zatem pa privzel podobo z dvema rokama. S proučevanjem Ved in s filozofskim razglabljanjem je vse to zelo težko razumeti. Zato je tu jasno rečeno, da nihče ne more videti Kṛṣṇe in razumeti teh tem. Vešč proučevalec Ved pa se lahko iz le-teh veliko nauči o Gospodu. V Vedah najdemo veliko pravil, in kdor bi si zares rad pridobil znanje o Kṛṣṇi, se mora držati načel, zapisanih v verodostojnih svetih spisih. Skladno s temi načeli se lahko podvrže askezi. Da bi bilo njegovo življenje asketsko, se mora postiti na janmāṣṭamī, dan Kṛṣṇovega prihoda v ta svet, ter dvakrat mesečno na ekādaśī (enajsti dan po ščipu in enajsti dan po mlaju). Kar se miloščine tiče, je v svetih spisih jasno rečeno, da jo moramo dati bhaktam, ki vdano služijo Kṛṣṇi in po vsem svetu širijo Kṛṣṇovo filozofijo oziroma filozofijo zavesti Kṛṣṇe. Zavest Kṛṣṇe je blagoslov za vse človeštvo. Rūpa Gosvāmī je o Gospodu Caitanyi dejal, da je najvelikodušnejši dobrodelnik, saj je zastonj delil ljubezen do Kṛṣṇe, ki jo je sicer zelo težko doseči. Kdor torej da nekaj denarja tistim, ki pridigajo filozofijo zavesti Kṛṣṇe, daje miloščino za najboljši namen. Kdor skladno s predpisi svetih spisov časti Božanstvo v templju (v vseh indijskih templjih imajo Božanstva, ponavadi Viṣṇuja ali Kṛṣṇe), pa lahko duhovno napreduje z izkazovanjem spoštovanja Vsevišnji Božanski Osebnosti. Za začetnika v vdanem služenju Gospodu je tempeljsko čaščenje nujno, kar je potrjeno v vedskih spisih (Śvetāśvatara Upaniṣada 6.23):

Kdor je neomajno vdan Vsevišnjemu Gospodu in deluje po navodilih duhovnega učitelja, v katerega ima prav tako neomajno vero, lahko vidi Vsevišnjo Božansko Osebnost, saj se mu Gospod razodene. Kṛṣṇe ne moremo spoznati s pomočjo lastnega uma. Kdor se ne uri pod vodstvom verodostojnega duhovnega učitelja, ne more niti stopiti na pot spoznavanja Kṛṣṇe. Beseda tu, uporabljena v tem verzu, posebej poudarja, da ni druge metode, ki bi bila uporabna in učinkovita pri spoznavanju Kṛṣṇe ali pa priporočena za dosego tega cilja.

Kṛṣṇovi osebni podobi – štiriroka in dvoroka podoba – se povsem razlikujeta od začasnega kozmičnega telesa, ki ga je Kṛṣṇa pokazal Arjuni. Štiriroki Nārāyaṇa in Kṛṣṇa z dvema rokama sta večna in transcendentalna, medtem ko je kozmično telo, ki ga je videl Arjuna, začasno. Iz besede su-durdarśam, ki pomeni „težko viden“, je razvidno, da Gospodovega kozmičnega telesa pred tem ni videl še nihče. Ta beseda kaže tudi na to, da ni bilo potrebe, da Kṛṣṇa pokaže kozmično telo bhaktam. Kṛṣṇa se je pojavil v tej podobi na Arjunovo prošnjo, tako da bi lahko v prihodnosti ljudje od vsakogar, ki trdi, da je inkarnacija Boga, zahtevali, naj se jim pokaže v podobi kozmičnega telesa.

Beseda na, ki se večkrat ponovi v prejšnjem verzu, nakazuje, da se človek ne bi smel ponašati z akademskim poznavanjem vedske književnosti in podobnim. Posvetiti bi se moral vdanemu služenju Kṛṣṇi. Šele potem lahko poskusi komentirati Bhagavad-gīto.

Zatem ko je Kṛṣṇa pokazal Arjuni Svoje kozmično telo, se je pojavil pred njim kot štiriroki Nārāyaṇa, potem pa privzel Svojo izvorno podobo z dvema rokama. Iz tega lahko zaključimo, da so štiriroka podoba in tudi vse druge Gospodove podobe, opisane v Vedah, emanacije izvornega Kṛṣṇe z dvema rokama. Kṛṣṇa je vir vseh njih. Razlikuje se celo od teh podob, da o brezosebnem aspektu Absolutne Resnice niti ne govorimo. Kar se Kṛṣṇovih podob s štirimi rokami tiče, je v svetih spisih jasno rečeno, da je celo tista med njimi, ki je najbliže Kṛṣṇi (to je Mahā-Viṣṇu, ki leži na Vesoljnem oceanu in ob čigar dihanju Vanj vstopajo in iz Njega vznikajo nešteti univerzumi), emanacija Vsevišnjega Gospoda. Iz Brahma-saṁhite (5.48) izvemo:

„Mahā-Viṣṇu, ob čigar dihanju Vanj vstopijo in iz Njega znova vzniknejo nešteti univerzumi, je popolna emanacija Kṛṣṇe. Zato častim Govindo, Kṛṣṇo, ki je vzrok vseh vzrokov.“ Častiti bi morali torej samo Kṛṣṇovo osebno podobo, Vsevišnjo Božansko Osebnost, ki je večno blažena in polna vednosti. Kṛṣṇa je izvor vseh Viṣṇujev ter vseh inkarnacij in je izvorna Vrhovna Osebnost, kar je potrjeno v Bhagavad-gīti.

V vedskih spisih (Gopāla-tāpanī Upaniṣada 1.1) najdemo tale verz:

„Spoštljivo se priklanjam Kṛṣṇi, čigar transcendentalno telo je večno ter polno blaženosti in vednosti. Izkazujem Mu spoštovanje, kajti poznati Njega pomeni poznati Vede. Gospod je zato najvišji duhovni učitelj.“ Tam je rečeno tudi: kṛṣṇo vai paramaṁ daivatam – „Kṛṣṇa je Vsevišnja Božanska Osebnost.“ (Gopāla-tāpanī 1.3) Eko vaśī sarva-gaḥ kṛṣṇa īḍyaḥ: „Ta Kṛṣṇa je Vsevišnja Božanska Osebnost in je vreden čaščenja.“ Eko 'pi san bahudhā yo 'vabhāti: „Kṛṣṇa je en sam, vendar pa se pojavlja v neštetih podobah in inkarnacijah.“ (Gopāla-tāpanī 1.21)

V Brahma-saṁhiti (5.1) pa je rečeno:

„Vsevišnja Božanska Osebnost je Kṛṣṇa, čigar telo je večno ter polno vednosti in blaženosti. Gospod nima začetka, kajti On sam je začetek vsega in vzrok vseh vzrokov.“

Rečeno je tudi: yatrāvatīrṇaṁ kṛṣṇākhyaṁ paraṁ brahma narākṛti – „Vrhovna Absolutna Resnica je oseba po imenu Kṛṣṇa, ki od časa do časa sestopi na Zemljo.“ V Śrīmad-Bhāgavatamu najdemo opise najrazličnejših inkarnacij Vsevišnje Božanske Osebnosti in med njimi se pojavi tudi ime Kṛṣṇa. V nadaljevanju pa je rečeno, da Kṛṣṇa ni inkarnacija Boga, temveč sama izvorna Vsevišnja Božanska Osebnost (ete cāṁśa-kalāḥ puṁsaḥ kṛṣṇas tu bhagavān svayam).

V Bhagavad-gīti Gospod pravi: mattaḥ parataraṁ nānyat – „Ničesar ni, kar bi presegalo Mene v podobi Božanske Osebnosti, Kṛṣṇe.“ V nekem drugem verzu Bhagavad-gīte pa pojasnjuje: aham ādir hi devānām – „Jaz sem izvor vseh polbogov.“ Ko je Arjuna razumel nauk Bhagavad-gīte, ki mu ga je razložil Kṛṣṇa, je to potrdil z besedami paraṁ brahma paraṁ dhāma pavitraṁ paramaṁ bhavān – „Zdaj popolnoma razumem, da si Vsevišnja Božanska Osebnost, Absolutna Resnica in zatočišče vsega.“ Kozmično telo, ki ga je Kṛṣṇa pokazal Arjuni, torej ni izvorna podoba Boga. Njegova izvorna podoba je podoba Kṛṣṇe. Gospod je razodel Svoje kozmično telo s tisoči glav in rok samo zato, da bi pritegnil pozornost tistih, ki nimajo ljubezni do Boga. To ni Njegova izvorna podoba.

Čistih bhakt, ki ljubijo Gospoda in imajo z njim različne transcendentalne odnose, Gospodovo kozmično telo ne privlači. Vsevišnji Gospod izmenjuje s Svojimi bhaktami transcendentalna ljubezenska čustva v Svoji izvorni podobi, kot Kṛṣṇa. Arjuni, ki je bil Kṛṣṇov zaupen prijatelj, pogled na Gospodovo kozmično telo zato ni dal zadovoljstva, temveč ga je navdal s strahom. Kot Kṛṣṇov stalni družabnik je imel Arjuna nedvomno transcendentalni vid in ni bil navaden človek. Zato ga kozmično telo ni pritegnilo. Ta Gospodova podoba se lahko zdi čudovita ljudem, ki poskušajo napredovati z opravljanjem v Vedah predpisanih obredov, tistim, ki gredo po poti vdanega služenja, pa je najbolj pri srcu Kṛṣṇova podoba z dvema rokama.