VERZ 25

Gospod pojasnjuje Arjuni, da lahko pogojene duše glede na to, kako poskušajo doseči samospoznanje, razdelimo na dve skupini. Ateisti, agnostiki in privrženci skepticizma so daleč od poti duhovnega spoznavanja. Tu pa so še drugi, ki z vero stopajo po tej poti. V tej skupini so introspektivni bhakte, filozofi in tisti, ki so se odpovedali sadovom svojega dela. Zagovornike filozofije monizma prav tako prištevamo med ateiste in agnostike.

Bhakte Vsevišnje Božanske Osebnosti imajo najpopolnejše duhovno znanje, saj vedo, da sta onstran materialne narave duhovni svet in Vsevišnji Gospod, ki po Svoji emanaciji Paramātmi, Nadduši, prebiva v srcu vsakega živega bitja in je tako vsepričujoči Bog. Nekateri poskušajo doumeti Vrhovno Absolutno Resnico s pridobivanjem znanja in jih lahko prav tako štejemo med verne. Zagovorniki filozofije sāṅkhye proučujejo sestavo materialnega sveta in ga delijo na štiriindvajset elementov, kot petindvajseti element pa dodajajo individualno dušo. Ko spoznajo, da je individualna duša po naravi transcendentalna in da se torej razlikuje od materialnih elementov, lahko razumejo tudi, da je nad individualno dušo Vsevišnja Božanska Osebnost, ki je šestindvajseti element. Tako se tudi oni postopoma dvignejo do ravni vdanega služenja Kṛṣṇi. Tisti, ki so se odrekli sadovom svojega dela, so prav tako na pravi poti in dobijo možnost, da napredujejo do vdanega služenja Kṛṣṇi. Tu je rečeno, da nekateri ljudje s čisto zavestjo poskušajo najti Naddušo v sebi z meditacijo, in ko se jim to posreči, dosežejo transcendentalno raven. Nekateri bi radi razumeli Vrhovno Dušo s pomočjo negovanja znanja, nekateri pa se posvetijo haṭha-yogi in poskušajo zadovoljiti Vsevišnjo Božansko Osebnost z otročjim delovanjem.