VERZ 10
utkrāmantaṁ sthitaṁ vāpi
bhuñjānaṁ vā guṇānvitam
vimūḍhā nānupaśyanti
paśyanti jñāna-cakṣuṣaḥ
utkrāmantam – ki zapusti telo; sthitam – bivajočega v telesu; vā api – niti; bhuñjānam – uživajočega; vā – ali; guṇa-anvitam – ki je pod vplivom guṇ materialne narave; vimūḍhāḥ – neumni; na – nikoli; anupaśyanti – lahko vidijo; paśyanti – lahko vidijo; jñāna-cakṣuṣaḥ – tisti, ki imajo oči znanja.
Neumni ne morejo razumeti, kako živo bitje zapusti telo in kako pod vplivom guṇ materialne narave uživa v telesu. Tisti, ki mu je znanje odprlo oči, pa to lahko vidi.
V tem verzu zasluži posebno pozornost beseda jñāna-cakṣuṣaḥ. Brez znanja ne moremo razumeti, kako živo bitje zapusti svoje sedanje telo, kakšno telo bo dobilo v naslednjem življenju in zakaj je zdaj prav v tem, in ne v kakšnem drugem telesu. Da bi to razumeli, potrebujemo obširno znanje iz Bhagavad-gīte in podobnih svetih spisov, ki si ga moramo pridobiti s poslušanjem verodostojnega duhovnega učitelja. Kdor s pomočjo znanja doume vse to, je velik srečnež. Vsako živo bitje zapusti telo v določenih okoliščinah ter živi in uživa v določenih okoliščinah pod vplivom materialne narave. Zmotno prepričano, da čutno uživa, včasih izkuša srečo, včasih pa nesrečo. Ljudje, ki so večne žrtve poželenja, ne morejo razumeti, kako menjavajo telesa in zakaj bivajo v določenem telesu. To presega njihove sposobnosti. Kdor si je pridobil duhovno znanje, pa ve, da se duša razlikuje od telesa ter da menjava telesa in na razne načine uživa v njih. Človek s takim znanjem razume tudi, da pogojeno živo bitje v materialnem svetu trpi. Bhakte z visoko razvito zavestjo Kṛṣṇe si zato na vso moč prizadevajo razširiti to znanje med vse ljudi, kajti pogojeno življenje je polno trpljenja. Takšnega življenja ne bi smeli nadaljevati. Postati bi morali zavestni Kṛṣṇe in doseči osvoboditev. Tako bomo lahko odšli v duhovni svet.