VERZ 3-4
na rūpam asyeha tathopalabhyate
nānto na cādir na ca sampratiṣṭhā
aśvattham enaṁ su-virūḍha-mūlam
asaṅga-śastreṇa dṛḍhena chittvā
tataḥ padaṁ tat parimārgitavyaṁ
yasmin gatā na nivartanti bhūyaḥ
tam eva cādyaṁ puruṣaṁ prapadye
yataḥ pravṛttiḥ prasṛtā purāṇī
na – ne; rūpam – podobo; asya – tega drevesa; iha – v tem svetu; tathā – prav tako; upalabhyate – je mogoče videti; na – nikoli; antaḥ – konec; na – nikoli; ca – tudi; ādiḥ – začetek; na – nikoli; ca – tudi; sampratiṣṭhā – podlaga; aśvattham – banjanovec; enam – ta; su-virūḍha – močno; mūlam – zakoreninjen; asaṅga-śastreṇa – z orožjem nenavezanosti; dṛḍhena – močnim; chittvā – ko poseka; tataḥ – potem; padam – mesto; tat – to; parimārgitavyam – ki ga je treba poiskati; yasmin – kamor; gatāḥ – ki gredo; na – nikoli; nivartanti – se vrnejo; bhūyaḥ – znova; tam – Njemu; eva – vsekakor; ca – tudi; ādyam – izvorni; puruṣam – Božanski Osebnosti; prapadye – se predajo; yataḥ – od katerega; pravṛttiḥ – začetek; prasṛtā – razširjen; purāṇi – zelo star.
V tem svetu ni mogoče videti prave podobe tega drevesa. Nihče ne more razumeti, kje se konča, kje se začne in kje je njegova podlaga. Človek mora z orožjem nenavezanosti odločno posekati to globoko zakoreninjeno drevo. Potem mora poiskati mesto, od koder se mu nikoli ne bo treba vrniti, in se tam predati Gospodu, Vsevišnji Božanski Osebnosti, ki je začetek vsega in od katerega se že od vekomaj širi vse.
V tem verzu je jasno rečeno, da v materialnem svetu ne moremo videti prave podobe banjanovega drevesa. Korenine banjanovca so zgoraj, kar pomeni, da pravo drevo raste na drugi strani. Človek v labirintu materialnega drevesa ne vidi, kako daleč se širi drevo in kje je njegov začetek. Toda nekako mora poiskati njegov izvor. „Jaz sem sin svojega očeta, moj oče je sin tega in tega človeka itd.“ Če še naprej išče na ta način, pride do Brahme, čigar stvarnik je Garbhodakaśāyī Viṣṇu. Iskanje se konča, ko doseže Vsevišnjo Božansko Osebnost. Da bi našli izvor banjanovega drevesa, Vsevišnjo Božansko Osebnost, se moramo družiti s tistimi, ki imajo znanje o Vsevišnjem Gospodu. Ko si pridobimo znanje, nas odsev stvarnosti postopoma preneha privlačiti. Z znanjem lahko presekamo vez z njim in dosežemo pravo drevo.
V zvezi s tem je zelo pomembna beseda asaṅga. Želja po čutnem uživanju in gospodovanju materialni naravi je zelo močna, zato moramo s pogovori o duhovni znanosti, osnovanimi na verodostojnih svetih spisih, in s poslušanjem tistih, ki imajo pravo znanje, razviti nenavezanost. Takšni pogovori z bhaktami nas povežejo z Vsevišnjim Gospodom. Zatem se moramo Gospodu najprej predati. V tem verzu je opisano mesto, od koder se živo bitje nikoli več ne vrne na odsev pravega drevesa. Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, je izvor vsega. Da bi dobili Njegovo milost, se Mu moramo samo predati. To bomo lahko storili, če Mu vdano služimo, tako da poslušamo o Njem, Ga opevamo itd. Gospod je izvor materialnega sveta. O tem je že sam govoril. Ahaṁ sarvasya prabhavaḥ: „Jaz sem izvor vsega.“ Da bi se rešili z mogočnega banjanovca materialnega življenja, se moramo torej predati Kṛṣṇi. Takoj, ko to storimo, samodejno izgubimo zanimanje za materialni svet.