VERZ 20
āsurīṁ yonim āpannā
mūḍhā janmani janmani
mām aprāpyaiva kaunteya
tato yānty adhamāṁ gatim
āsurīm – demonske; yonim – življenjske vrste; āpannāḥ – ki dosežejo; mūḍhāḥ – neumneži; janmani janmani – rojstvo za rojstvom; mām – Mene; aprāpya – ne da bi dosegli; eva – vsekakor; kaunteya – o Kuntījin sin; tataḥ – zatem; yānti – gredo; adhamām – na obsojeno; gatim – mesto.
Ker se znova in znova rojevajo v demonskih vrstah, o Kuntījin sin, Me nikoli ne dosežejo. Postopoma tonejo do najnižjih življenjskih oblik.
Za Boga je rečeno, da je vsemilosten, ampak iz tega verza lahko vidimo, da demonom nikoli ne izkaže milosti. Ta verz jasno pravi, da so demoni življenje za življenjem prisiljeni vstopiti v maternice demonskih žensk, in ker ne dobijo milosti Vsevišnjega Gospoda, tonejo niže in niže ter se na koncu znajdejo v telesih mačk, psov in svinj. Tukaj je jasno rečeno, da ni skoraj nobene možnosti, da bi kdaj koli dobili Božjo milost. Tudi Vede pojasnjujejo, da demoni postopoma tonejo in se nazadnje rodijo v telesih psov in svinj. Zdaj bi lahko kdo porekel, da Boga ne bi smeli razglašati za vsemilostnega, če pa ni milosten do demonov. V odgovor na to lahko navedemo Vedānta-sūtro, ki pravi, da Vsevišnji Gospod ne sovraži nikogar. Ko asure (demone) pahne v najnižje življenjske oblike, je to prav tako Njegova milost. Včasih Vsevišnji Gospod asure ubije in tudi to je dobro zanje. V Vedah je namreč rečeno, da vsakdo, kogar ubije Vsevišnji Gospod, doseže osvoboditev. V zgodovini je bilo veliko takih asur (Rāvaṇa, Kaṁsa, Hiraṇyakaśipu), zaradi katerih se je Gospod pojavil v različnih inkarnacijah, samo da bi jih ubil. Asure lahko torej dobijo Božjo milost, če imajo to srečo, da jih Gospod osebno ubije.