VERZ 15
anudvega-karaṁ vākyaṁ
satyaṁ priya-hitaṁ ca yat
svādhyāyābhyasanaṁ caiva
vāṅ-mayaṁ tapa ucyate
anudvega-karam – ki ne povzročajo vznemirjenja; vākyam – besede; satyam – resnične; priya – prijetne; hitam – koristne; ca – tudi; yat – katere; svādhyāya – proučevanju Ved; abhyasanam – posvetitev; ca – tudi; eva – vsekakor; vāk-mayam – govora; tapaḥ – askeza; ucyate – rečeno je, da je.
Askeza govora pomeni, da človek govori resnične besede, ki so prijetne, koristne in ne vznemirjajo drugih, ter redno recitira vedske spise.
Človek s svojimi besedami ne bi smel vznemirjati drugih. Učitelj mora učence seveda poučiti o resnici, ostalih pa ne bi smel poučevati, če bi jih to utegnilo vznemiriti. To je askeza govora. Prav tako ne bi smeli govoriti neumnosti. Spiritualisti govorijo samo o tem, kar je potrjeno v svetih spisih. Svoje izjave bi morali zmeraj podpreti s citati iz verodostojnih svetih spisov. Hkrati pa morajo biti besede prijetne za uho. Od takega govorjenja ima človek sam največjo korist, omogoča pa tudi duhovni napredek celotne družbe. Vedska književnost je brezmejna in morali bi jo proučevati. To je askeza govora.