VERZ 28
aśraddhayā hutaṁ dattaṁ
tapas taptaṁ kṛtaṁ ca yat
asad ity ucyate pārtha
na ca tat pretya no iha
aśraddhayā – brez vere; hutam – darovano v žrtvovanju; dattam – dano; tapaḥ – askeza; taptam – opravljeno; kṛtam – prirejeno; ca – tudi; yat – to, kar; asat – lažno; iti – tako; ucyate – rečeno je, da je; pārtha – o Pṛthin sin; na – nikoli; ca – tudi; tat – to; pretya – po smrti; na u – niti; iha – v tem življenju.
Žrtvovanja, dajanje miloščine in askeza, pri katerih je človek brez vere v Vsevišnjega, o Pṛthin sin, so začasni. Take dejavnosti se imenujejo „asat“ in ne prinesejo koristi ne v tem ne v naslednjem življenju.
Vsaka dejavnost – pa naj bo to prirejanje žrtvovanj, dajanje miloščine, askeza ali kar koli drugega – je brezkoristna, če je ne opravljamo s transcendentalnim motivom. Zato je v tem verzu rečeno, da je tako delovanje ničvredno. Vsa svoja dejanja bi morali posvetiti Vsevišnjemu in jih opravljati z zavestjo Kṛṣṇe. Brez vere v Vsevišnjega in brez dobrega vodstva bo naše delovanje zmeraj brezplodno. Vsi vedski spisi govorijo o tem, da bi morali imeti vero v Vsevišnjega. Iz Ved je jasno, da je cilj življenja razumeti Kṛṣṇo. Kdor ne poskuša doseči tega cilja, ne more doseči popolnosti. Zato je najbolje, da od samega začetka pod vodstvom verodostojnega duhovnega učitelja delujemo za Kṛṣṇo. Tako nas bo zmeraj spremljal uspeh.
Ljudi v pogojenem stanju zanima čaščenje polbogov, duhov in yakṣ, kakršen je Kuvera. Guṇa vrline je boljša od strasti in nevednosti, kdor deluje za Kṛṣṇo, pa je onstran vseh treh guṇ materialne narave. Obstaja sicer metoda postopnega duhovnega napredovanja, toda na najboljši poti je tisti, ki se po zaslugi druženja s čistimi bhaktami takoj posveti metodi zavesti Kṛṣṇe. To pot nam v tem poglavju priporoča tudi Kṛṣṇa. Da bi jo lahko uspešno prehodili, moramo najprej poiskati verodostojnega duhovnega učitelja in se pod njegovim vodstvom izšolati. Potem bomo lahko razvili vero v Vsevišnjega. Vera sčasoma dozori v ljubezen do Boga in ta ljubezen je najvišji cilj vseh živih bitij. Zato bi se morali metodi zavesti Kṛṣṇe posvetiti brez odlašanja. To je sporočilo sedemnajstega poglavja.
Tako se končajo Bhaktivedantova pojasnila sedemnajstega poglavja Śrīmad Bhagavad-gīte z naslovom "Vrste vere".