VERZ 3
sattvānurūpā sarvasya
śraddhā bhavati bhārata
śraddhā-mayo ’yaṁ puruṣo
yo yac-chraddhaḥ sa eva saḥ
sattva-anurūpā – v skladu z lastno naravo; sarvasya – vsakogar; śraddhā – vera; bhavati – postane; bhārata – o Bharatov potomec; śraddhā – vere; mayaḥ – polno; ayam – to; puruṣaḥ – živo bitje; yaḥ – ki; yat – s katero; śraddhaḥ – vero; saḥ – tako; eva – vsekakor; saḥ – on.
O Bharatov potomec, živo bitje pod vplivom določenih guṇ materialne narave razvije temu primerno vrsto vere. Njegova vera je določena z guṇami, ki vplivajo nanj.
Prav vsak človek ima nekakšno vero. Glede na to, kakšno naravo si je pridobil, je njegova vera ali v vrlini, ali v strasti, ali pa v nevednosti. Vrsta vere določa, s kakšnimi ljudmi se bo družil. Kot je rečeno v petnajstem poglavju, je vsako živo bitje po naravi sestavni delec Vsevišnjega Gospoda. Zato je izvorno nad vsemi guṇami materialne narave. Ko pozabi na svoj odnos z Vsevišnjo Božansko Osebnostjo in pride v stik z materialno naravo, kjer postane pogojeno, pa se zaradi vpliva različnih guṇ znajde v drugačnem položaju. Tako živi na materialni ravni in tudi vera, ki si jo s tem pridobi, je samo materialna. Čeprav je živo bitje pod vplivom določenih idej ali predstav o življenju, je izvorno nirguṇa, transcendentalno. Da bi znova vzpostavilo svoj odnos z Vsevišnjim Gospodom, se mora znebiti vseh materialnih nečistoč. Ta metoda, metoda zavesti Kṛṣṇe, je edina pot, po kateri se lahko živo bitje brez strahu vrne k Bogu. Kdor se je zvesto drži, nedvomno doseže popolnost. Človek, ki ne stopi na to pot samospoznavanja, pa zagotovo ostane v oblasti guṇ materialne narave.
V tem verzu je posebej pomembna beseda śraddhā (vera). Śraddhā ali vera izvira iz guṇe vrline. Človek lahko veruje v polboga, v boga, ki so ga ustvarili ljudje, ali pa v kako stvaritev lastnega uma. Posledica močne vere je delovanje v materialni vrlini. Toda v svetu materialne pogojenosti ni delovanje nikoli popolnoma čisto. Zmeraj je pomešano z nižjima guṇama. Tako delovanje ni v čisti vrlini, ki je transcendentalna. Kdor doseže raven čiste vrline, lahko razume pravo naravo Vsevišnje Božanske Osebnosti. Dokler pa človekova vera ni popolnoma v čisti vrlini, jo lahko onečisti katera koli od guṇ materialne narave. Guṇe materialne narave onečistijo srce živega bitja in vera le-tega se zato oblikuje skladno z guṇo, pod vplivom katere je njegovo srce. Če na njegovo srce vpliva guṇa vrline, je tudi njegova vera v vrlini. Če je njegovo srce v guṇi strasti, je njegova vera prav tako v strasti. Če pa je njegovo srce v guṇi teme, iluzije, je njegova vera pod vplivom te guṇe. V materialnem svetu obstajajo torej različne vrste vere, zaradi katerih so nastale različne religije. Prava religija in vera sta v čisti vrlini, ker pa imajo ljudje nečista srca, najdemo v tem svetu različne religije. Glede na različne vrste vere obstajajo torej različne oblike čaščenja.