VERZ 46
yataḥ pravṛttir bhūtānāṁ
yena sarvam idaṁ tatam
sva-karmaṇā tam abhyarcya
siddhiṁ vindati mānavaḥ
yataḥ – iz katerega; pravṛttiḥ – širjenje; bhūtānām – vseh živih bitij; yena – s komer; sarvam – vse; idam – to; tatam – prežeto; sva-karmaṇā – s svojimi dolžnostmi; tam – Njega; abhyarcya – s čaščenjem; siddhim – popolnost; vindati – doseže; mānavaḥ – človek.
Popolnost lahko doseže, če z opravljanjem svojih dolžnosti časti Gospoda, ki je izvor vseh bitij in je vsepričujoč.
Kot je rečeno v petnajstem poglavju, so vsa živa bitja sestavni delci Vsevišnjega Gospoda. Gospod je torej izvor vseh živih bitij. To je potrjeno v Vedānta-sūtri: janmādy asya yataḥ. Vsevišnji Gospod daje življenje vsem živim bitjem. V sedmem poglavju je bilo rečeno, da je Gospod po Svojih dveh energijah (zunanji in notranji) prisoten vsepovsod. Zato Ga moramo častiti skupaj z Njegovimi energijami. Vaiṣṇave, Gospodovi bhakte, Ga ponavadi častijo skupaj z Njegovo notranjo energijo. Gospodova zunanja energija je popačen odsev notranje energije. Zunanja energija je ozadje, Vsevišnji Gospod pa je kot Paramātmā, Gospodova popolna emanacija, prisoten vsepovsod. Gospod je Nadduša vseh polbogov, vseh ljudi in vseh živali v materialnem svetu. Zato se moramo zavedati, da smo kot sestavni delci Vsevišnjega Gospoda dolžni služiti Gospodu. Vsakdo bi Mu moral popolnoma zavesten Kṛṣṇe služiti z ljubeznijo in vdanostjo. Na to pot nas usmerja ta verz.
Človek mora vedeti, da mu je dejavnost, s katero se ukvarja, poveril Hṛṣīkeśa, gospodar čutov. Śrī Kṛṣṇo, Vsevišnjo Božansko Osebnost, bi moral častiti tako, da Mu daruje sadove svojega dela. Kdor se zmeraj zaveda tega in je popolnoma zavesten Kṛṣṇe, si po Gospodovi milosti pridobi popolno znanje o vsem. To je popolnost življenja. V Bhagavad-gīti (12.7) Gospod pravi: teṣām ahaṁ samuddhartā. Vsevišnji Gospod osebno poskrbi, da tak bhakta doseže osvoboditev. To je najvišja popolnost življenja. Kdor služi Vsevišnjemu Gospodu, jo zagotovo doseže, ne glede na to, kakšno dejavnost opravlja.