VERZ 12

V Vedah – v Kaṭha Upaniṣadi in Śvetāśvatara Upaniṣadi – je rečeno, da Vsevišnja Božanska Osebnost vzdržuje nešteta živa bitja, ki se glede na svoja dejanja in njihove posledice znajdejo v različnih okoliščinah. Ta Vsevišnja Božanska Osebnost v obliki Svojih popolnih emanacij tudi prebiva v srcu vsakega živega bitja. Samo sveti ljudje, ki tako znotraj kakor zunaj vidijo istega Vsevišnjega Gospoda, lahko resnično dosežejo popoln in večen mir.

Ista vedska resnica, ki jo je Kṛṣṇa posredoval Arjuni, je na voljo tudi vsem tistim ljudem sveta, ki se izdajajo za zelo učene, v resnici pa imajo le skromno znanje. Gospod jasno pravi, da so On sam, Arjuna in vsi kralji, ki so se zbrali na bojišču, večno individualna bitja in da je On večno vzdrževalec vseh individualnih živih bitij, tako materialno pogojenih kakor tudi osvobojenih. Vsevišnja Božanska Osebnost je večno vrhovna individualna oseba, Gospodov večni družabnik Arjuna in vsi zbrani kralji pa so večno individualne osebe. V preteklosti so obstajali kot posamezniki in bodo večno ostali osebe. Kot individualna bitja so obstajali v preteklosti in bodo še naprej nepretrgoma obstajali v prihodnosti. Zato ni razloga, da bi za komer koli žalovali.

Gospod Kṛṣṇa, vrhovna avtoriteta v duhovnem znanju, tu ne podpira teorije māyāvādījev, po kateri naj bi se individualna duša, ki jo prekriva māyā ali iluzija, po osvoboditvi združila v eno z brezosebnim Brahmanom in prenehala obstajati kot individuum. Prav tako ne zagovarja teorije, po kateri si individualnost zamišljamo samo, dokler smo v pogojenem stanju. Kṛṣṇa tukaj jasno pravi, da bodo Gospod in vsi drugi v prihodnosti večno ohranili individualnost, kar je rečeno tudi v Upaniṣadah. Ta Kṛṣṇova izjava je avtoritativna, saj Kṛṣṇa ne more postati žrtev iluzije. Če individualnosti dejansko ne bi bilo, Kṛṣṇa ne bi tako poudarjal, da obstaja, in celo, da bo obstajala tudi v prihodnosti. Māyāvādī utegne ugovarjati, da individualnost, o kateri govori Kṛṣṇa, ni duhovna, temveč materialna. Ampak če sprejmemo ugovor, da je individualnost materialna, po čem lahko potem prepoznamo Kṛṣṇovo individualnost? Kṛṣṇa zatrjuje, da je bil individualna oseba v preteklosti in da bo to tudi v prihodnosti. Na mnoge načine je potrdil, da je individualna oseba, za brezosebni Brahman pa je dejal, da Mu je podrejen. Kṛṣṇa ves čas ohranja duhovno individualnost; če bi bil navadna pogojena duša z individualno zavestjo, Njegova Bhagavad-gītā ne bi imela vrednosti avtoritativnega svetega spisa. Navaden človek s štirimi pomanjkljivostmi človeške narave ni sposoben poučevati tega, kar je vredno slišati. Gītā presega dela, ki so jih napisali taki ljudje. Primerjati je ne moremo z nobeno posvetno knjigo. Če imamo Kṛṣṇo za navadnega človeka, Gītā izgubi vso pomembnost. Māyāvādīji trdijo, da je v tem verzu množina uporabljena samo zato, ker je to običajen način izražanja, in da se nanaša na telo. Toda že pred tem verzom je takšno telesno pojmovanje obsojeno. Zakaj bi Kṛṣṇa najprej obsodil telesno pojmovanje živih bitij, potem pa znova dal splošno izjavo, ki se nanaša na telo? Individualnost se torej ohranja na duhovni osnovi, kakor pravijo tudi Śrī Rāmānuja in drugi veliki ācārye. 

V Bhagavad-gīti je večkrat jasno rečeno, da lahko duhovno individualnost razumejo le Gospodovi bhakte. Tisti, ki Kṛṣṇi zavidajo položaj Vsevišnje Božanske Osebnosti, ne morejo zares razumeti tega velikega dela. Kdor ni bhakta in poskuša razumeti nauk Gīte, je kakor čebela, ki liže kozarec z medom. Medu ne moremo okusiti, če kozarca ne odpremo. Skrivnost Bhagavad-gīte lahko razumejo in okušajo samo bhakte in nihče drug, kar je opisano v četrtem poglavju. Gīte ne morejo dojeti niti tisti, ki iz zavisti zanikajo sam Gospodov obstoj. Razlaga Gīte, kakršno podajajo māyāvādīji, je torej najbolj zavajajoča predstavitev resnice. Gospod Caitanya nam je prepovedal brati komentarje māyāvādījev in opozoril, da tisti, ki verjame njihovi razlagi, ne more več razumeti prave skrivnosti Gīte. Če bi se individualnost nanašala na izkustveno vesolje, Gospodovo poučevanje ne bi bilo potrebno. Dvojnost individualne duše in Gospoda je večno dejstvo, ki je, kot že rečeno, potrjeno v Vedah.