VERZ 19
ya enaṁ vetti hantāraṁ
yaś cainaṁ manyate hatam
ubhau tau na vijānīto
nāyaṁ hanti na hanyate
yaḥ – vsakdo, kdor; enam – to; vetti – ve; hantāram – ubijalec; yaḥ – vsakdo, kdor; ca – tudi; enam – to; manyate – misli; hatam – ubito; ubhau – oba; tau – onadva; na – nikakor; vijānītaḥ – imata znanje; na – nikoli; ayam – ta; hanti – ubija; na – niti; hanyate – je ubita.
Kdor misli, da je živo bitje ubijalec ali pa da je lahko ubito, je v nevednosti, kajti duša ne ubija in ne more biti ubita.
Kadar telo živega bitja zadane smrtonosno orožje, živo bitje v telesu ni ubito. Duša je tako majhna, da je ni mogoče ubiti z nobenim materialnim orožjem, o čemer govorijo naslednji verzi. Živega bitja ni mogoče ubiti tudi zato, ker je po naravi duhovno. Tisto, kar je ubito oziroma za kar pravimo, da je ubito, je le telo. To pa seveda nikakor ne pomeni, da vedska književnost spodbuja ubijanje. V Vedah je rečeno mā hiṁsyāt sarvā bhūtāni: nikoli ne bodi do nikogar nasilen. Dejstvo, da živega bitja ni mogoče ubiti, tudi nikomur ne dovoljuje klati živali. Nedovoljen uboj telesa katerega koli živega bitja je gnusno dejanje, kaznivo tako po državnem kakor tudi po Božjem zakonu. Arjuna pa bo ubijal zaradi religioznega načela, in ne zato, ker bi sam tako hotel.