VERZ 56

Beseda muni označuje človeka, ki lahko na različne načine vznemiri svoj um in se tako preda razglabljanju, ne pride pa do stvarnega zaključka. Rečeno je, da ima vsak muni svoj pogled na svet, in če se v tem ne razlikuje od drugih munijev, ga ne moremo imenovati muni v strogem pomenu besede. Nāsāv ṛṣir yasya mataṁ na bhinnam. (Mahābhārata, Vana-parva 313.117) Sthita-dhīr muni, ki ga Gospod omenja v tem verzu, pa je drugačen od navadnega munija. Ves čas je zavesten Kṛṣṇe, saj je prenehal brezplodno razglabljati. Imenuje se praśānta-niḥśeṣa-mano-rathāntara (Stotra-ratna 43) ali tisti, ki se je dvignil nad spekulativno umovanje in prišel do zaključka, da je Gospod Śrī Kṛṣṇa ali Vāsudeva vse (vāsudevaḥ sarvam iti sa mahātmā su-durlabhaḥ). To je muni stanovitnega uma. Tak človek, popolnoma zavesten Kṛṣṇe, ni niti najmanj vznemirjen zaradi trojnih nadlog, saj jih ima za Gospodovo milost; prepričan je, da zaradi svojih preteklih slabih dejanj zasluži le še več težav, in ve, da so te po Gospodovi milosti kar najmanjše. Tudi kadar je srečen, pripisuje zasluge za to Gospodu in meni, da sreče ni vreden. Ve, da je samo po Gospodovi milosti v tako udobnem položaju, v katerem Mu lahko bolje služi. Kadar gre za Gospodovo službo, je zmeraj pogumen in dejaven ter ni pod vplivom navezanosti in odbojnosti. Navezanost je sprejemanje stvari za zadovoljitev lastnih čutov, nenavezanost pa je odsotnost take navezanosti. Kdor je neomajno zavesten Kṛṣṇe, pa ni niti navezan niti nenavezan, saj je življenje posvetil služenju Gospodu. Zato se ne jezi, tudi če je pri svojih prizadevanjih neuspešen. Odločnost Kṛṣṇe zavestnega človeka je neomajna tako v uspehu kakor v neuspehu.