VERZ 66
nāsti buddhir ayuktasya
na cāyuktasya bhāvanā
na cābhāvayataḥ śāntir
aśāntasya kutaḥ sukham
na asti – ne more biti; buddhiḥ – transcendentalna inteligenca; ayuktasya – tistega, ki ni zavesten Kṛṣṇe; na – ne; ca – in; ayuktasya – tistega, ki ni zavesten Kṛṣṇe; bhāvanā – neomajen um (v sreči); na – ne; ca – in; abhāvayataḥ – tistega, ki ni trden; śāntiḥ – mir; aśāntasya – nemirnega; kutaḥ – kje je; sukham – sreča.
Kdor ni povezan z Vsevišnjim [oziroma ni zavesten Kṛṣṇe], nima niti transcendentalne inteligence niti stanovitnega uma, brez katerih ni mogoče najti miru. In kdo je lahko srečen, če ni miren?
Kdor ni zavesten Kṛṣṇe, ne more najti miru. To potrjuje verz iz petega poglavja (5.29), ki pravi, da je lahko zares miren samo tisti, ki ve, da je Kṛṣṇa edini uživalec vseh sadov žrtvovanj in askeze, lastnik vseh univerzumov ter pravi prijatelj vseh živih bitij. Um človeka, ki ni zavesten Kṛṣṇe, nima končnega cilja. Kdor nima končnega cilja, je vznemirjen. Kdor pa ve, da je Kṛṣṇa uživalec, lastnik in prijatelj vsakogar in vsega, lahko s stanovitnim umom doseže mir. Kdor torej pri svojem delovanju ni povezan s Kṛṣṇo, je gotovo zmeraj nesrečen in nemiren, pa naj se še tako pretvarja, da je miren in duhovno razvit. Zavest Kṛṣṇe je stanje miru, ki nastopi samo od sebe in ga je mogoče doseči samo v odnosu s Kṛṣṇo.