VERZ 71
vihāya kāmān yaḥ sarvān
pumāṁś carati niḥspṛhaḥ
nirmamo nirahaṅkāraḥ
sa śāntim adhigacchati
vihāya – ko opusti; kāmān – materialne želje po zadovoljevanju čutov; yaḥ – kdor; sarvān – vsem; pumān – človek; carati – živi; niḥspṛhaḥ – brez želja; nirmamaḥ – ne da bi si kar koli lastil; nirahaṅkāraḥ – brez lažnega ega; saḥ – on; śāntim – popoln mir; adhigacchati – doseže.
Samo tisti, ki se odreče vsem željam po zadovoljevanju čutov, ki je brez želja, ki si ne lasti ničesar in je brez lažnega ega, lahko doseže resnični mir.
Ne imeti želja pomeni ne želeti si ničesar za zadovoljevanje čutov. Zares brez želja je torej tisti, ki želi postati zavesten Kṛṣṇe. Da bi človek dosegel popolnost zavesti Kṛṣṇe, mora vedeti, da je Kṛṣṇov večni služabnik, in se ne sme zmotno enačiti z materialnim telesom ali pa si nezakonito prisvajati kar koli na svetu. Kdor doseže to popolnost, ve, da mora vse uporabiti za Kṛṣṇovo zadovoljstvo, saj je Kṛṣṇa lastnik vsega. Za lastno čutno zadovoljstvo se Arjuna ni hotel bojevati, ko pa je postal popolnoma zavesten Kṛṣṇe, se je bojeval, ker je tako želel Kṛṣṇa. Zase se ni hotel bojevati, za Kṛṣṇo pa se je isti Arjuna bojeval po najboljših močeh. Zares brez želja je tisti, ki si želi zadovoljiti Kṛṣṇo, ne pa, kdor si umetno prizadeva izkoreniniti želje. Živo bitje ne more biti brez želja in občutkov, nujno pa mora spremeniti kvaliteto svojih želja. Kdor nima materialnih želja, gotovo ve, da vse pripada Kṛṣṇi (īśāvāsyam idaṁ sarvam), zato si ničesar ne lasti. Osnova tega transcendentalnega znanja je samospoznanje – spoznanje, da je vsako živo bitje po svojem duhovnem bistvu večni sestavni delec Kṛṣṇe in da zato njegov večni položaj nikoli ni enak Kṛṣṇovemu ali višji od Njegovega. Tako razumevanje oziroma zavest Kṛṣṇe je osnova pravega miru.