VERZ 37
śrī-bhagavān uvāca
kāma eṣa krodha eṣa
rajo-guṇa-samudbhavaḥ
mahāśano mahā-pāpmā
viddhy enam iha vairiṇam
śrī-bhagavān uvāca – Vsevišnji Gospod je rekel; kāmaḥ – poželenje; eṣaḥ – to; krodhaḥ – jeza; eṣaḥ – ta; rajaḥ-guṇa – guṇe strasti; samudbhavaḥ – rojen iz; mahā-aśanaḥ – vseuničujoči; mahā-pāpmā – zelo grešen; viddhi – vedi; enam – tega; iha – v materialnem svetu; vairiṇam – največjega sovražnika.
Vsevišnji Gospod je rekel: To je samo poželenje, Arjuna, ki se rodi iz stika z materialno guṇo strasti in se kasneje preobrazi v jezo ter je vseuničujoči grešni sovražnik sveta.
Ko živo bitje pade v materialni svet, se njegova večna ljubezen do Kṛṣṇe v stiku z guṇo strasti preobrazi v poželenje. Ljubezen do Boga se spremeni v poželenje, kakor se mleko v stiku s kislo tamarindo spremeni v jogurt. Nepotešeno poželenje se spremeni v jezo, jeza v iluzijo, zaradi iluzije pa moramo ostati v materialnem svetu. Poželenje je zato največji sovražnik živega bitja in le zaradi njega ostane čisto živo bitje ujeto v materialni svet. Jeza je izraz guṇe nevednosti; vpliv teh dveh guṇ (strasti in nevednosti) se kaže kot jeza in njene posledice. Če se iz guṇe strasti ne spustimo do guṇe nevednosti, temveč se s predpisanim načinom življenja in delovanja dvignemo do guṇe vrline, se lahko z duhovno navezanostjo izognemo padcu, ki je posledica jeze.
Vsevišnji Gospod se je razširil v mnoštvo, da bi užival Svojo večno naraščajočo duhovno blaženost. Živa bitja so sestavni delci te duhovne blaženosti. Imajo tudi delno neodvisnost, toda če jo zlorabijo in se njihov duh služenja spremeni v željo po čutnemu uživanju, jih premaga poželenje. Gospod je ustvaril materialni svet, da bi pogojene duše v njem lahko potešile svoje poželenje. Ko jih dolgotrajno delovanje, h kateremu jih prisili poželenje, povsem izčrpa, pa začnejo poizvedovati o svojem pravem položaju.
K temu poizvedovanju nas na samem začetku spodbujajo Vedānta-sūtre z besedami athāto brahma-jijñāsā: poizvedovati moramo o Vsevišnjem. Vsevišnji je v Śrīmad-Bhāgavatamu opisan z besedami janmādy asya yato 'nvayād itarataś ca: „Vrhovni Brahman je izvor vsega.“ Vsevišnji je torej tudi izvor poželenja. Če poželenje spremenimo v ljubezen do Vsevišnjega ali v zavest Kṛṣṇe – če vse želje usmerimo h Kṛṣṇi – lahko poželenje in jezo poduhovimo. Hanumān, veliki služabnik Gospoda Rāme, je izrazil svojo jezo tako, da je zažgal Rāvaṇovo zlato mesto, s čimer pa je postal največji Gospodov bhakta. Tudi v Bhagavad-gīti Gospod spodbuja Arjuno, naj v Njegovo zadovoljstvo uporabi jezo proti svojim sovražnikom. Če poželenje in jezo uporabimo za Kṛṣṇo, nista več naša sovražnika, temveč prijatelja.