VERZ 35
yaj jñātvā na punar moham
evaṁ yāsyasi pāṇḍava
yena bhūtāny aśeṣāṇi
drakṣyasy ātmany atho mayi
yat – kar; jñātvā – vedoč; na – nikoli; punaḥ – znova; moham – v iluzijo; evam – takšno; yāsyasi – boš padel; pāṇḍava – o Pāṇḍujev sin; yena – s katerim; bhūtāni – živa bitja; aśeṣāṇi – vsa; drakṣyasi – boš videl; ātmani – v Vrhovni Duši; atha u – z drugimi besedami; mayi – v Meni.
Ko od samospoznane duše dobiš pravo znanje, ne boš nikoli več postal žrtev iluzije, saj boš razumel, da so vsa živa bitja del Vsevišnjega oziroma da pripadajo Meni.
Ko dobimo znanje od samospoznane duše oziroma od človeka, ki pozna stvari take, kakršne so, razumemo, da so vsa živa bitja sestavni delci Vsevišnje Božanske Osebnosti, Gospoda Śrī Kṛṣṇe. Občutek, da obstajamo ločeno od Kṛṣṇe, se imenuje māyā (mā pomeni „ne“, yā pa „to“). Nekateri mislijo, da med Kṛṣṇo in nami ni nobene povezave, da je Kṛṣṇa samo velika zgodovinska osebnost in da je Absolut brezosebni Brahman. V resnici pa je brezosebni Brahman Kṛṣṇov osebni sijaj, kar je opisano v Bhagavad-gīti. Kṛṣṇa je kot Vsevišnja Božanska Osebnost vzrok vsega. Brahma-saṁhitā jasno pravi, da je Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost, vzrok vseh vzrokov. Celo milijoni Njegovih inkarnacij so le Njegove različne emanacije. Tudi živa bitja so emanacije Kṛṣṇe. Māyāvādīji zmotno mislijo, da Kṛṣṇa zaradi Svojih številnih emanacij preneha obstajati kot individualna osebnost. Tako razmišljanje je materialno. Iz življenja v materialnem svetu vemo, da vsaka stvar, ki jo razdelimo na majhne dele, izgubi svojo izvorno obliko. Māyāvādīji ne razumejo, da je na absolutni ravni ena in ena enako ena in da je ena manj ena prav tako ena. Tako je v absolutnem svetu.
Ker nimamo absolutnega znanja, nas prekriva iluzija, zato mislimo, da smo ločeni od Kṛṣṇe. Čeprav smo individualni delci Kṛṣṇe, se od Kṛṣṇe ne razlikujemo. Razlike med telesi živih bitij so māyā, kar pomeni, da niso realnost. Vsi smo ustvarjeni zato, da zadovoljimo Kṛṣṇo. Arjuna je samo zaradi vpliva māye mislil, da so minljivi telesni odnosi s sorodniki pomembnejši od njegovega večnega duhovnega odnosa s Kṛṣṇo. Celoten nauk Gīte vodi do zaključka, da živo bitje kot Kṛṣṇov večni služabnik ne more biti ločeno od Kṛṣṇe; če misli, da je ločeno od Njega, je pod vplivom māye. Živa bitja kot individualni sestavni delci Vsevišnjega obstajajo z določenim namenom. Ker so nanj že zdavnaj pozabila, prebivajo v različnih telesih: človeških, živalskih, v telesih polbogov itd. Različna telesa imajo zato, ker so pozabila na transcendentalno služenje Gospodu. Kdor postane zavesten Kṛṣṇe in se posveti transcendentalnemu služenju Gospodu, se takoj osvobodi te iluzije. Takšno čisto znanje lahko dobimo samo od verodostojnega duhovnega učitelja in tako se izognemo zablodi, da je živo bitje enako Kṛṣṇi. Popolno znanje ima, kdor ve, da je Vrhovna Duša, Kṛṣṇa, poslednje zavetje vseh živih bitij. Tista od njih, ki to zavetje zapustijo, zavede materialna energija, zato si domišljajo, da obstajajo ločeno od Kṛṣṇe. Ker se enačijo z materijo, pozabijo na Kṛṣṇo, ko pa taka zavedena živa bitja postanejo zavestna Kṛṣṇe, stopijo na pot osvoboditve, o čemer govori tudi Bhāgavatam (2.10.6): muktir hitvānyathā-rūpaṁ svarūpeṇa vyavasthitiḥ. Doseči osvoboditev pomeni vrniti se v svoj naravni položaj, položaj Kṛṣṇovega večnega služabnika (oziroma postati zavesten Kṛṣṇe).