VERZ 5

Iz Brahma-saṁhite (5.33) izvemo o Gospodovih brezštevilnih inkarnacijah:

„Častim Govindo [Kṛṣṇo], prvobitno Vsevišnjo Božansko Osebnost, ki je absoluten, ki nikoli ne pade in ki obstaja od vekomaj. Čeprav je vir neštetih inkarnacij, kljub temu ostaja ista izvorna, najstarejša oseba, ki je zmeraj v cvetu mladosti. Teh večnih, blaženih in vsevednih Gospodovih podob ne razumejo niti največji poznavalci Ved, čistim, neomadeževanim bhaktam pa so zmeraj pred očmi.“

Brahma-saṁhitā (5.39) nadalje pravi:

„Častim Govindo [Kṛṣṇo], Vsevišnjo Božansko Osebnost, ki je zmeraj prisoten v obliki različnih inkarnacij, kot sta Rāma in Nṛsiṁha, ter mnogih podinkarnacij, hkrati pa je izvorna Božanska Osebnost, Kṛṣṇa, ki sestopi tudi v Svoji izvorni podobi.“

Vede pravijo, da se Gospod kljub temu, da je en sam, pojavlja v neštetih podobah. Spominja na kamen vaiduryo, ki spreminja barvo, vendar je ves čas isti kamen. Gospodove različne inkarnacije se razodenejo čistim, neomadeževanim bhaktam, samo s proučevanjem Ved pa jih ni mogoče doumeti (vedeṣu durlabham adurlabham ātma-bhaktau). Bhakte, kakršen je Arjuna, so Gospodovi stalni družabniki. Kadar koli sestopi Gospod, sestopijo tudi Njegovi družabniki, da bi Mu na razne načine služili. Arjuna je eden takih bhakt in iz tega verza je razvidno, da je bil pred več milijoni let, ko je Gospod Kṛṣṇa izgovoril Bhagavad-gīto bogu Sonca Vivasvānu, v neki drugi vlogi prisoten tudi on. Razlika med Gospodom in Arjuno je v tem, da se je Gospod tega dogodka spominjal, Arjuna pa ne. To je razlika med živim bitjem, sestavnim delcem Gospoda, in samim Vsevišnjim Gospodom. Čeprav se Kṛṣṇa tu obrača na Arjuno kot na velikega junaka, ki lahko premaga sovražnike, se Arjuna ne more spomniti svojih prejšnjih življenj. Živo bitje nikoli ne more biti enako Gospodu, pa naj je po materialnih merilih še tako pomembno. Vsi Gospodovi večni spremljevalci so vsekakor osvobojene osebe, niso pa enaki Gospodu. V Brahma-saṁhiti je Gospod opisan kot tisti, ki nikoli ne pade (acyuta), kar pomeni, da nikoli, niti kadar je v stiku z materijo, ne pozabi Svoje identitete. Gospod in živo bitje nista zato nikoli povsem enaka, tudi če je živo bitje osvobojeno kakor Arjuna. Čeprav je Arjuna Gospodov bhakta, včasih pozabi Gospodovo naravo, toda z božansko milostjo lahko bhakta takoj razume, da Gospod ne more pasti s Svojega položaja, brezbožnež ali demon pa ne more doumeti Gospodove transcendentalne narave. Demonski ljudje ne morejo razumeti teh opisov iz Gīte. Čeprav sta Kṛṣṇa in Arjuna oba večna, se je Kṛṣṇa spominjal Svojih dejanj izpred več milijonov let, Arjuna pa ne. Tukaj lahko omenimo tudi, da živo bitje pozablja, ker menjava telesa, Gospod pa se spominja vsega, saj se Njegovo telo, ki je sac-cid-ānanda, ne spreminja. Gospod je advaita, kar pomeni, da med Njegovim telesom in Njim samim ni razlike. Vse, kar je povezano z Njim, je duhovno, pogojena duša pa se razlikuje od svojega materialnega telesa. Ker je Gospod identičen s Svojim telesom, se Njegov položaj zmeraj, celo kadar sestopi v materialni svet, razlikuje od položaja navadnega živega bitja. Demoni ne morejo razumeti te Gospodove transcendentalne narave, o kateri Gospod sam govori v naslednjem verzu.