VERZ 14
na kartṛtvaṁ na karmāṇi
lokasya sṛjati prabhuḥ
na karma-phala-saṁyogaṁ
svabhāvas tu pravartate
na – nikoli; kartṛtvam – lastništvo; na – niti; karmāṇi – dejanja; lokasya – ljudi; sṛjati – ustvarja; prabhuḥ – gospodar mesta telesa; na – niti; karma-phala – s sadovi delovanja; saṁyogam – povezavo; svabhāvaḥ – guṇe materialne narave; tu – temveč; pravartate – delujejo.
Utelešena duša, gospodar mesta svojega telesa, ne opravlja dejanj, ne napeljuje ljudi k delovanju, niti ne ustvarja sadov delovanja. Vse to je delo guṇ materialne narave.
Kot bo pojasnjeno v sedmem poglavju, je živo bitje ena izmed energij Vsevišnjega Gospoda. Ta energija ali narava se razlikuje od materije, ki je Gospodova druga, nižja narava. Višja narava, živo bitje, je na neki način že od vekomaj v stiku z materialno naravo. Začasno telo ali materialno bivališče, ki ga dobi, je vzrok njegovih raznovrstnih dejanj in njihovih posledic. Kdor živi v takem pogojenem okolju in se iz nevednosti enači s telesom, trpi posledice dejanj telesa. Vzrok telesnega trpljenja in nesreče je nevednost, ki prekriva živo bitje že od vekomaj. Takoj, ko se živo bitje odmakne od dejanj telesa, se reši tudi njihovih posledic. Dokler biva v mestu svojega telesa, je navidez njegov gospodar, v resnici pa ni niti njegov lastnik niti upravitelj njegovih dejanj in njihovih posledic, temveč se sredi oceana materialnega življenja bojuje za obstanek. Valovi oceana ga premetavajo in živo bitje jih nikakor ne more obvladati. Najbolje zanj je, da se s pomočjo transcendentalne metode zavesti Kṛṣṇe reši iz vode. Samo tako se lahko znebi vsega nemira.