VERZ 7
jitātmanaḥ praśāntasya
paramātmā samāhitaḥ
śītoṣṇa-sukha-duḥkheṣu
tathā mānāpamānayoḥ
jita-ātmanaḥ – tistega, ki je obvladal um; praśāntasya – ki je z obvladovanjem uma dosegel mir; parama-ātmā – Nadduša; samāhitaḥ – dosežena; śīta – v mrazu; uṣṇa – toploti; sukha – sreči; duḥkheṣu – in nesreči; tathā – tudi; māna – v časti; apamānayoḥ – in sramoti.
Kdor je obvladal um, je že dosegel Naddušo, saj je našel mir. Tak človek ne vidi razlike med srečo in nesrečo, toploto in mrazom ter častjo in sramoto.
Vsako živo bitje bi moralo živeti po zapovedih Vsevišnje Božanske Osebnosti, ki kot Paramātmā prebiva v srcu vsakogar. Kadar Gospodova zunanja, slepilna energija zavede um živega bitja, se le-to zaplete v materialno delovanje. Kdor s pomočjo enega od sistemov yoge obvlada um, je že dosegel cilj. Živo bitje mora izpolnjevati ukaze nadrejenih. Če osredotoči um na višjo naravo, nima druge možnosti, kot da deluje skladno z voljo Vsevišnjega. Um mora sprejeti neko avtoriteto in ravnati po njenih zapovedih. Kdor obvladuje um, avtomatično ravna po nareku Paramātme ali Nadduše. Gospodov bhakta, zavesten Kṛṣṇe, takoj doseže to transcendentalno raven, zato se dvigne nad nasprotja materialnega sveta, kot so sreča in nesreča, toplota in mraz itd. Tako doseže pravi samādhi ali prežetost z Vsevišnjim.