VERZ 2
adhiyajñaḥ kathaṁ ko ’tra
dehe ’smin madhusūdana
prayāṇa-kāle ca kathaṁ
jñeyo ’si niyatātmabhiḥ
adhiyajñaḥ – gospodar žrtvovanj; katham – kako; kaḥ – kdo; atra – tukaj; dehe – v telesu; asmin – tem; madhusūdana – o Madhusūdana; prayāṇa-kāle – v trenutku smrti; ca – in; katham – kako; jñeyaḥ asi – si lahko spoznan; niyata-ātmabhiḥ – od samoobvladanih.
Kdo je gospodar žrtvovanj in kako prebiva v telesu, o Madhusūdana? Kako Te lahko tisti, ki Ti vdano služijo, spoznajo v trenutku smrti?
Izraz „gospodar žrtvovanj“ se lahko nanaša na Indro ali pa na Viṣṇuja. Viṣṇu je upravitelj glavnih polbogov, kot sta Brahmā in Śiva, Indra pa je glavni med upravnimi polbogovi. Tako Indra kot Viṣṇu sta čaščena s prirejanjem yajñij. Arjuno zdaj zanima, kdo je dejansko gospodar yajñij (žrtvovanj) in kako Gospod prebiva v telesu živega bitja.
Arjuna nagovarja Gospoda z Madhusūdana, kajti Kṛṣṇa je nekoč ubil demona z imenom Madhu. Ta vprašanja, ki so jih porajali dvomi, se pravzaprav ne bi smela pojaviti v umu Arjune, ki je Kṛṣṇe zavesten bhakta. Ti dvomi so kakor demoni. Ker je Kṛṣṇa zelo spreten ubijalec demonov, Ga je Arjuna tukaj nagovoril z Madhusūdana v upanju, da bo Kṛṣṇa ubil demonske dvome, ki so vzniknili v njem.
V tem verzu zasluži posebno pozornost beseda prayāṇa-kāle; vse, kar počnemo v življenju, bo namreč pretehtano v trenutku smrti. Arjuno zanima, kaj se zgodi s tistimi, ki nenehno služijo Kṛṣṇi. V kakšnem stanju morajo biti v tem odločilnem trenutku? Ko nastopi smrt, so vse telesne funkcije motene in tudi um ni v normalnem stanju. Takrat se človeku lahko zgodi, da se vznemirjen zaradi svojega telesnega stanja ne more spomniti Vsevišnjega Gospoda. Veliki bhakta Mahārāja Kulaśekhara moli: „Dragi moj Gospod, rad bi umrl zdaj, ko sem zdrav, tako da se bo lahko labod mojega uma potopil med stebla lotosov Tvojih stopal.“ Ta prispodoba je uporabljena zato, ker se labod kot vodna ptica zabava tako, da se zapleta v lotose; v igri se potaplja mednje. Mahārāja Kulaśekhara pravi Gospodu: „Zdaj je moj um miren in povsem zdrav sem. Če umrem takoj, misleč na Tvoja lotosova stopala, bom zagotovo dosegel popolnost vdanega služenja Tebi. Če pa počakam na naravno smrt, ne vem, kaj se bo zgodilo, kajti takrat moje telo ne bo delovalo, kot bi moralo, v grlu me bo dušilo in morda ne bom mogel izgovoriti Tvojega imena. Zato bi bilo bolje, da umrem takoj.“ Arjuna sprašuje, kako se lahko človek v takem trenutku osredotoči na Kṛṣṇova lotosova stopala.