OSMO POGLAVJE

VERZ 1:
Arjuna je vprašal: O moj Gospod, o Vrhovna Oseba, kaj je Brahman? Kaj je jaz? Kaj je delovanje za čutno uživanje? Kaj je materialni univerzum in kdo so polbogovi? Prosim Te, razloži mi to.

VERZ 2:
Kdo je gospodar žrtvovanj in kako prebiva v telesu, o Madhusūdana? Kako Te lahko tisti, ki Ti vdano služijo, spoznajo v trenutku smrti?

VERZ 3:
Vsevišnji Gospod je rekel: Neuničljivo, transcendentalno živo bitje se imenuje Brahman, njegovi večni naravi pa pravimo adhyātma ali jaz. Delovanje, zaradi katerega živa bitja razvijejo materialna telesa, se imenuje karma ali delovanje za čutno uživanje.

VERZ 4:
O najpopolnejši med utelešenimi bitji, materialna narava, ki se nenehno spreminja, se imenuje adhibhūta [materialni svet]. Gospodovo kozmično telo, ki obsega vse polbogove, vključno z bogom Sonca in bogom Meseca, se imenuje adhidaiva. Jaz, Vsevišnji Gospod, ki kot Nadduša prebivam v srcu vsakega utelešenega bitja, pa se imenujem adhiyajña [gospodar žrtvovanj].

VERZ 5:
In kdor se ob koncu življenja, ko zapusti telo, spominja samo Mene, postane v trenutku po naravi enak Meni. O tem ni nobenega dvoma.

VERZ 6:
Katero koli stanje bivanja ima človek v mislih, ko zapusti telo, o Kuntījin sin, to stanje nedvomno doseže.

VERZ 7:
Zato, o Arjuna, zmeraj misli Name v podobi Kṛṣṇe, hkrati pa se bojuj ter tako opravi svojo dolžnost. Če svoja dejanja posvetiš Meni ter um in inteligenco usmeriš Name, boš brez dvoma prišel k Meni.

VERZ 8:
O Pārtha, kdor meditira o Meni, Vsevišnji Božanski Osebnosti, in se Me nenehno spominja, ne da bi mislil na kar koli drugega, zagotovo pride k Meni.

VERZ 9:
O Vsevišnjem Gospodu je treba meditirati kot o tistem, ki ve vse, kot o najstarejši osebnosti, ki je vrhovni upravitelj, ki je manjši od najmanjšega, ki je vzdrževalec vsega, ki presega okvire materialnega razmišljanja, ki je nedoumljiv in je zmeraj oseba. Gospod je bleščeč kakor sonce in je onstran materialne narave.

VERZ 10:
Kdor v trenutku smrti dvigne življenjski zrak med obrvi ter se okrepljen z vadbo yoge neomajnega uma spominja Vsevišnjega Gospoda z ljubeznijo in vdanostjo, zagotovo doseže Vsevišnjo Božansko Osebnost.

VERZ 11:
Veliki modreci, ki poznajo Vede, izgovarjajo oṁkāro in živijo v odpovedi, dosežejo Brahman. Kdor želi doseči tako popolnost, mora živeti v celibatu. Zdaj ti bom na kratko opisal metodo, s pomočjo katere je mogoče doseči odrešitev.

VERZ 12:
Yogī popolnoma prekine čutne dejavnosti. Ko zapre vsa vrata čutov in usmeri um na srce, življenjski zrak pa dvigne do vrha glave, postane stanoviten v vadbi yoge.

VERZ 13:
Če človek, ki je dosegel stanovitnost v vadbi te yoge in je izgovarjal sveti zlog oṁ, vrhovno kombinacijo črk, zapusti telo v mislih na Vsevišnjo Božansko Osebnost, zagotovo odide na duhovne planete.

VERZ 14:
O Pṛthin sin, kdor se Me zmeraj spominja in ne misli na nič drugega, Me zlahka doseže, saj Mi neprenehoma vdano služi.

VERZ 15:
Potem ko velike duše, bhakti-yogīji, pridejo k Meni, se nikoli več ne vrnejo v ta minljivi svet, poln trpljenja, saj so dosegle najvišjo popolnost.

VERZ 16:
Vsi planeti materialnega sveta, od najvišjega do najnižjega, so mesta trpljenja, kjer se ponavljata rojstvo in smrt. Kdor doseže Moje prebivališče, o Kuntījin sin, pa se nikoli več ne rodi.

VERZ 17:
Brahmov dan traja tisoč vekov po človeškem štetju, enako dolga pa je tudi njegova noč.

VERZ 18:
Na začetku Brahmovega dne vsa živa bitja preidejo iz nepojavnega stanja v pojavno, ko nastopi Brahmova noč, pa se znova potopijo v nepojavno.

VERZ 19:
Vsakič, ko nastopi Brahmov dan, se vsa živa bitja pojavijo na tem svetu, s prihodom Brahmove noči pa so nemočna uničena.

VERZ 20:
Obstaja pa še ena nepojavna narava, ki je večna in je onstran te pojavljajoče se in izginjajoče materialne narave. Transcendentalna je in ni nikoli uničena. Ko je vse v materialnem svetu uničeno, ta del ostane tak, kakršen je.

VERZ 21:
To, kar vedantisti opisujejo kot nepojavno in neuničljivo, kar je znano kot najvišji cilj, kraj, s katerega se tisti, ki ga doseže, nikoli več ne vrne – to je Moje najvišje prebivališče.

VERZ 22:
Vsevišnjega Gospoda, ki Mu ni nihče enak, je mogoče doseči s čisto vdanostjo. Čeprav je v Svojem prebivališču, o Pṛthin sin, prežema vse in vse počiva v Njem.

VERZ 23:
O največji med Bhāratami, zdaj ti bom opisal, kdaj se yogī, ki zapusti ta svet, vrne vanj in kdaj ne.

VERZ 24:
Tisti, ki poznajo Vrhovni Brahman, dosežejo le-tega, če zapustijo svet v času, ko prevladuje vpliv boga ognja, v svetlobi, v ugodnem trenutku dneva, v štirinajstdnevnem obdobju rastočega meseca ali v šestmesečnem obdobju, ko sonce potuje proti severu.

VERZ 25:
Mistični yogī, ki zapusti svet v dimu, ponoči, v štirinajstdnevnem obdobju pojemajočega meseca ali v šestmesečnem obdobju, ko sonce potuje proti jugu, odide na Mesec, zatem pa se vrne na Zemljo.

VERZ 26:
Vede pravijo, da je iz tega sveta mogoče oditi na dva načina: v svetlobi in v temi. Kdor ga zapusti v svetlobi, ne pride več nazaj, kdor ga zapusti v temi, pa se vrne.

VERZ 27:
Čeprav bhakte poznajo ti dve poti, o Arjuna, niso nikoli zbegani. Zato naj bo vdano služenje tvoje edino opravilo.

VERZ 28:
Kdor stopi na pot vdanega služenja, ni prikrajšan za rezultate proučevanja Ved, asketskega življenja in žrtvovanj, dajanja miloščine, filozofskega iskanja in opravljanja vedskih obredov. Ker z ljubeznijo in vdanostjo služi Gospodu, doseže rezultate vseh teh dejavnosti in na koncu življenja odide v najvišje, večno prebivališče.