VERZ 3
śrī-bhagavān uvāca
akṣaraṁ brahma paramaṁ
svabhāvo ’dhyātmam ucyate
bhūta-bhāvodbhava-karo
visargaḥ karma-saṁjñitaḥ
śrī-bhagavān uvāca – Vsevišnji Gospod je rekel; akṣaram – neuničljivo; brahma – Brahman; paramam – transcendentalno; svabhāvaḥ – večna narava; adhyātmam – jaz; ucyate – se imenuje; bhūta-bhāva-udbhava-karaḥ – ki je vzrok materialnih teles živih bitij; visargaḥ – ustvarjanje; karma – delovanje za čutno uživanje; saṁjñitaḥ – imenovano.
Vsevišnji Gospod je rekel: Neuničljivo, transcendentalno živo bitje se imenuje Brahman, njegovi večni naravi pa pravimo adhyātma ali jaz. Delovanje, zaradi katerega živa bitja razvijejo materialna telesa, se imenuje karma ali delovanje za čutno uživanje.
Brahman je neuničljiv in večno obstoječ ter ima večno nespremenljivo naravo. Višji od Brahmana je Parabrahman. Beseda Brahman označuje živo bitje, Parabrahman pa Vsevišnjo Božansko Osebnost. Naravni položaj živega bitja se razlikuje od položaja, ki ga ima živo bitje v materialnem svetu. Kadar ima živo bitje materialno zavest, poskuša gospodovati materiji, z duhovno zavestjo ali zavestjo Kṛṣṇe pa služi Vsevišnjemu. Če je njegova zavest materialna, mora prebivati v materialnem svetu, kjer nenehno menjava telesa. Temu pravimo karma ali ustvarjanje raznolikih materialnih teles zaradi materialne zavesti.
Vede imenujejo živo bitje jivātmā in Brahman, nikoli pa Parabrahman. Živo bitje (jivātmā) zavzema različne položaje: včasih potone v temo materialne energije in se enači z materijo, včasih pa se enači z višjo, duhovno energijo. Zato se imenuje mejna energija Vsevišnjega Gospoda. Glede na to, ali se enači z materialno ali z duhovno naravo, dobi materialno ali pa duhovno telo. V materialnem svetu lahko dobi telo, ki pripada kateri koli izmed 8 400 000 življenjskih vrst, v duhovnem svetu pa ima eno samo telo. V materialnem svetu se živo bitje skladno s svojo karmo rodi včasih kot človek, včasih kot polbog, včasih kot zver, ptica itd. Da bi se dvignilo na rajske planete v materialnem svetu in uživalo rajska zadovoljstva, včasih opravlja žrtvovanja (yajñe), ko njihove rezultate izčrpa, pa se kot človek vrne na Zemljo. Takemu delovanju pravimo karma.
Vedsko žrtvovanje je opisano v Chāndogya Upaniṣadi. Na žrtvenem oltarju je darovanih pet različnih žrtvenih darov v pet ognjev. Pet ognjev predstavlja rajske planete, oblake, zemljo, moškega in žensko, pet žrtvenih darov pa vero, živo bitje, ki uživa na mesecu, dež, žito in seme.
Da bi živo bitje doseglo določene rajske planete, opravi ustrezna žrtvovanja in tako željene planete tudi doseže. Ko so sadovi njegovih žrtvovanj izčrpani, z dežjem pade na Zemljo, zatem pa privzame obliko žita. Žito poje moški in v njem se preobrazi v seme. Ko seme oplodi žensko, živo bitje znova dobi človeško telo, v katerem opravlja žrtvovanja, in se zavrti v istem krogu. Tako se neprestano rojeva in umira v materialnem svetu. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, takih žrtvovanj ne opravlja. Raje poskuša razviti zavest Kṛṣṇe in se tako pripravlja za vrnitev k Bogu.
Impersonalisti v svojih komentarjih k Bhagavad-gīti nespametno trdijo, da Brahman v materialnem svetu privzame obliko jīve. To izjavo poskušajo utemeljiti s sedmim verzom petnajstega poglavja Gīte. Ampak Gospod tudi tam pravi, da je živo bitje „Moj večni sestavni delec“. Delec Boga, živo bitje, lahko pade v materialni svet, Vsevišnji Gospod (Acyuta) pa nikoli ne pade. Trditev, da Vrhovni Brahman privzame obliko jīve, je torej nesprejemljiva. Vedeti moramo, da Vede razlikujejo Brahman (živo bitje) od Parabrahmana (Vsevišnjega Gospoda).